Puhasto…

Prav puhasto je prek neba,

v kotičku sled nasmeha,

temneje tam, kjer se konča,

kjer puh se, v dalji, neha…

 

Prav puhasto mi je imet,

bilo je že temneje,

kar je utrip šel zvodenet,

in ni cvetov več z veje…

 

Bolj zračno, bolj je prazen dan,

čeprav ga je polniti,

zaman je, kar mi lega v dlan,

ker zna se le stopiti…

 

A tudi puh je več kot nič,

ko prek spominov leže,

le – ko bi manj me žgal, hudič,

loveč me v svoje mreže…