Izhodišče
zapisa sem našel v nanizanki »Nenavadna prijateljstva«, katere del sem danes
videl/gledal.
Oddaja
na povsem dokumentaren način predstavlja odnose, »prijateljstva«, nastale/a
bodisi med »človekom« in živaljo, bodisi med pripadnikoma povsem različnih
živalskih vrst. Vendar…
Preden
začnem zapisovati o sami oddaji, nekaj besed namenim terminu »normalno«. V
okviru te besede razumemo predvsem tisti OBIČAJNO (pomeni nekaj, kar se nenehno
izkazuje »kot tako«, kot nekaj, kar je samoumevno), in zaradi takšnega
poenostavljenega pojmovanja zlahka pride do »nesporazuma«, do nelogičnosti,
denimo…
Trditev
podkrepim z dvema primeroma in zapišem, najprej, to, da je povsem »normalno«, v
človeškem svetu, da o konkretnih zadevah (so)odločajo tudi (raje PREDVSEM)
tisti, ki teh zadev niti ne poznajo, kaj šele, da bi jih razumeli (pomeni, da
je takšno so/odločanje izkaz NEUMNOSTI, je, neposredno, povsem Nelogična zadeva!)
in bi bilo ZARES NORMALNO (torej UMNO, RAZUMNO, RAZUMSKO SPREJEMLJIVO) takrat,
ko bi se izkazalo nasprotje takšnega ravnanja, in bi o določenih vsebinah
so/odločali le tisti, ki so zmožni odločati (o njih), ki poznajo problematiko,
ki poznajo realno dosegljive rešitve, skratka – tisti, ki zares vedo, in ne
tisti, ki se jim le dozdeva, da vedo!
Nato
zapišem drug primer, nekako takole: sicer ne zmorem imenovati področja, na
katerem obstaja opisano stanje, pomnim le to, da je nekje v ZDA, gre pa za to,
da je zaradi kemične onesnaženosti vode prišlo do tega, da se aligatorji,
živeči na tem področju, izvalijo dvospolni (in deformirani tudi glede
siceršnjih značilnosti vrste). Zdaj pa – v kolikor mi beseda »normalno« pomeni
tisti OBIČAJNO, v kolikor sem zmožen le ozko gledati, potem zapišem, da je
normalno ( = LOGIČNO) to, da se aligatorji izlegajo kot dvospolniki (in z
določenimi drugimi deformacijami), kar, v nadaljevanju pomeni, da te
deformacije v bistvu sploh NISO deformacije (če so »normalne«, vsakdanje,
samoumevne), pač pa so – značilnosti obravnavanih bitij. Kakopak, ko se zazrem
tudi prek plota, in če poznam tudi aligatorje, živeče na drugih področjih (gre
namreč za povsem isto vrsto bitij, za vrsto pa so značilne SKUPNE, ENAKE
opredelitve, vsebine), takrat vidim, da obravnavana deformiranost sama po sebi
ni prav nič normalna (je NEPOSREDNO NELOGIČNA!), pač pa je normalno ( =
LOGIČNO) to, da je do sprememb pri živalih prišlo zaradi nečesa izven njih
(zaradi kemičnih sredstev – zastrupljenosti vode), da gre torej izključno za
POSREDEN odziv življenja na spremembe v okolju. Če poenostavim, zapišem: NI
normalno, da so aligatorji dvospolniki, in JE normalno, da deformacija postane
nekaj povsem običajnega tam, kjer enakim bitjem enaki pogoji okolja narekujejo
temeljne opredelitve!
In, če
se na tak način, povrnem k prvemu primeru, takrat zapišem: NI normalno (NI
NEPOSREDNO LOGIČNO, NI RAZUMSKO), da nevednost so/odloča (ker bo samo
poslabšala stanje, s svojim neznanjem, nerazumevanjem), a JE POVSEM NORMALNO,
da neumnost ravna neumno (drugače, žal, ne zmore), in v okviru tega tudi
so/odloča (čeprav o predmetu so/odločanja – »nima pojma«!).
Sedaj
pa – nazaj k zastavljenemu, ob vmesnem medklicu: edina stvar, ki je bila v
obravnavani oddaji pravilno izrečena/pojasnjevana, so bile izjave povezovalke
in »strokovnjakov za živali«, izjave, ki jih je bilo moč slišati v podobi »LJUDJE
SMO EDINE ŽIVALI, ki…«. Pa še tu, zlomka, se zatakne!!!
Pojasnim?
Pojasnim, čemu ne bi. Zapišem takole: ko bi se podal ugotavljati RAZLIKE in
SKUPNE TOČKE med raznimi (ali vsemi) živalskimi vrstami, bi ugotovil, da so si
silno različne tako po oblikah, kot po načinih izkazovanja/življenja, celo po
zmožnostih, in bi ugotovil, da obstaja ENA SAMA vsebina, značilnost, stična
točka, ZNAČILNA ZA VSE VRSTE (obenem za vse živali, od prve do zadnje!), in ta
stična točka je – NAGONSKO RAVNANJE!!! Da, iz te ugotovitve je tudi izpeljana
definicija, ki opisuje razliko med človekom in živaljo, in pravi, da žival
ravna po nagonih, medtem ko je človek razumsko bitje (torej NEnagonsko delujoče
bitje, torej NEžival)! In – ko pomislim na dejstvo, da večina »človeškega sveta«
deluje na temelju nagonov (pogojnega refleksa), kar se izkazuje v nenehnem
spreminjanju »obrazov«, stališč, ravnanj (v popolni odvisnosti od občutka
ne/ogroženosti)… potem ne začudi to, da sem (nekaj vrstic »nazaj«) zapisal
tisti »pa še tu, zlomka, se zatakne«!
Zdaj pa
zares k nekaterim primerom, predstavljenim v oddaji »Nenavadna prijateljstva«!
Prvi
primer je govoril o »prijateljstvu« (odnosu) med psico in košuto. In je bilo,
skozi razlago, slišati sledeči trditvi: gre za enega redkih primerov
prijateljstva med različnimi živalmi ŽIVEČIMI V SVOBODI (v NEujetništvu); odnos
med psico in košuto je sklenjen na osnovi SVOBODNE VOLJE obeh živali.
Obe
ugotovitvi sta – NAPAČNI, in zmoreta zgolj pokazati to, kaj pomeni NEZMOŽNOST
ABSTRAKTNEGA MIŠLJENJA ( = Nerazumskost), kaj pomeni to, da stvari razlagaš na
temelju videnega (oz. čutilom dostopnega), na temelju, potemtakem, nekih
POSLEDIC… ker nisi zmožen prek posrednih pokazateljev priti do dejanskega
vzroka!!! Pojasnim, kakopak.
Najprej
o psu kot »svobodnem bitju«. Trdim, da pes NI svobodno bitje. Nastal je iz
volka, pomeni, da sem ga »jaz«, s tem, ko sem ga »udomačil«, SPREMENIL v NEvolka!
Dovolil sem si poseči v njegovo zasnovanost, v njegovo pravo podobo, in jo
spremeniti. Torej sem »jaz« odločil o tem, kakšen bo (pes), pomeni, da sem s
tem posegel v njegovo »pravico odločanja«.
Pes NI
svoboden, kajti »jaz« odločam (namesto psa) o tem kdaj (če sploh) ga bom peljal
na sprehod, kdaj (če sploh) ga bom spustil z verige (povodca), in odločam tudi
o tem, kdaj se pes MORA odzvati mojemu klicu in se MORA vrniti k meni. Pomeni,
da je odločanje o tem, kako se bo pes izkazoval v mojih rokah. In kadar »jaz«
odločam o nekom, potem ta nekdo NI svoboden!
Pes NI
svoboden, ker sem mu »jaz« v tolikšni meri spremenil pogoje živetja, da sem ga
(vsaj delno) onesposobil v njegovem prvotnem (prvinskem) izkazovanju! Navezal
sem ga nase, »jaz« skrbim zanj in za njegove potrebe, »jaz« ga hranim. In s tem
sem ga dobesedno priklenil na verigo, sicer (neposredno) nevidno, saj sem psa
spravil v podrejen položaj, je ODVISEN od »mene«… in kadar je nekdo odvisen od
nekoga drugega, kadar je (ne glede na obliko verige) priklenjen »name«, takrat,
preprosto, NE MORE BITI SVOBODEN!
Ne
verjameš? Si bral, morda, o tropih zapuščenih psov, ki (spet) postanejo »volkovi«,
postanejo agresivni, začnejo pobijati (za hrano) druge živali, začnejo napadati
tudi dvonogo stvarstvo?
Prijateljstvo
med psico in košuto se je začelo takrat, ko je lastnica psice (po nekaj dneh od
takrat, ko je bila košuta, kot mladič, zapuščena) prinesla mlado bitjece v
hišo, in ga položila na pasje ležišče. In potem sta, po razlagi, podani v
oddaji, živali PO SVOJI VOLJI »sklenili prijateljstvo«.
Poglejmo,
zaradi česa je prišlo do te njune povezanosti. Zapišem takole: psica je (že)
bila v ustreznem obdobju (spolno zrela), v katerem se pri vsakem bitju pojavi –
materinski nagon! Košuta pa je bila mladič, in jo je psica, povsem samodejno, v
bistvu POSVOJILA! In tega ni naredila »po svoji (svobodni) volji«, pač pa PO
VOLJI NAGONOV, s katerimi je opredeljena! Psica, preprosto, NI (Z)MOGLA
drugače, ravnala se je po »zapovedi nagonov« in – kadar mi je nekaj zapovedano,
in kadar delujem po zapovedih, takrat – odločitev/ravnanje ni posledica moje »svobodne
volje«!
Takšnih
primerov posvojitev je v naravi kar veliko, in konkreten je še med »lažje
razumljivimi« (psica je redno hranjena, nima potrebe po ubijanju, da bi se
nasitila, v bistvu sploh ni tisti »pravi« plenilec… ko bi malo košuto dobil/a
volk/volkulja, bi njeno življenje – v večini primerov – končalo med lačnimi
čeljustmi. Razen, morda, v primeru…
Mlade
volkulje, spolno dozorele, z zbujenim materinskim nagonom, a brez mladičev.
Tako, kot se to dogaja med (mladimi) levinjami in mladiči npr. antilop… je bilo
že veliko opaženih tovrstnih primerov, da je moč sklepati o vzrokih njih
nastanka.
Ob tem
se ne morem izogniti trditvi, da je »dvonoga civiliziranost« edina (v vsem
živalskem svetu), katero MOTI DRUGAČNOST!!! Kajti – če zmore levinja skrbeti za
antilopo, pes za košuto, maček za piščanca… potem teh, običajnih živali drugačnost
očitno ne moti. Sit lev bo mirno ležal, ne bo napadal drugih živali, četudi se
bodo pasle pred njegovim nosom, pomeni, da bo napadel (drugačnost) samo takrat,
kadar bo lačen (MORA jesti) in takrat, kadar bo dejansko (NEPOSREDNO ogrožen),
medtem ko je »dvonoga civiliziranost« nestrpna/sovražna/agresivna do VSAKE
različnosti, pa naj se ta izkazuje v različni barvi kože ali prepričanja (ali
pa »le« v drugačni podobi/količini imetja, posedovanja)!
Čemu?
Ker je »civilizirana«, ker misli, da zmore razumsko ravnati, ker misli,
posledično, da zmore »krojiti svet«, ker ne zna drugače, kot da ji je EDINI
PRAVILEN VZOREC živetja – njen vzorec, njen način, medtem ko so ji vsi ostali
vzorci napačni, nesprejemljivi, celo ogrožajoči!
Da ni
tako? Hm, čemu potem razna plemena v džunglah zmorejo živeti v sobivanju s
preostalim svetom, čemu se ta plemena izkazujejo z agresijo le takrat (kakor
lev/i), kadar bodisi lovijo (za hrano, za pre/živetje), bodisi začutijo
dejansko, Neposredno ogroženost?! Morda zaradi tega, ker živijo kot »zgolj« del
narave, morda zaradi tega, ker ne mislijo, da »so nekaj več«?!
Nekateri
specifičnosti »dvonoge živalskosti« pojasnjujejo z – vzgojo. Že sama po sebi je
problematična, ta vzgoja, saj večinoma poteka v podobi DRESURE, in služi,
izključno, za prenašanje mišljenjsko/vedenjskih kalupov, iz generacije v
generacijo. In je sila majhen del tiste VZGOJE, s pomočjo katere želiš mlado
bitje naučiti tega, da zmore SUVERENO, na temelju lastnih odločitev (v okviru
konkretnih okoliščin, dejstev) oblikovati lastno živetje. In, ne nazadnje,
vzgoja je samo IZKAZ ravnanja, medtem ko je sleherno ravnanje opredeljeno z
zasnovanostjo, torej s psiho-fizičnimi zmožnostmi!!! In – mar levi ne vzgajajo
svojih mladičev v pobijanje antilop?
Pojdimo
naprej (ali nazaj, k oddaji), k še eni »strokovni« ugotovitvi, porojeni s
strani NEUMNOSTI!
VSI,
ampak res vsi, ki so pojasnjevali določene odnose med »človekom« in živaljo so
ugotavljali, da ti odnosi temeljijo na živalinem spoznanju – ČLOVEKOVE
DOMINANTNOSTI. Zdaj pa takole – v oddaji so prikazali prijateljstvo med »človekom«
in odraslo severno medvedko (380 kg, zmožna ubiti z enim samim udarcem!), »človekom«
in povodnim konjem (prek 1000 kg težka žival, s smrtonosnimi zobmi, žival, ki v
Afriki slovi po tem, da – med vsemi ostalimi živalmi – pobije največ »ljudi«),
med »človekom« in odraslim bizonom (tudi prek 1000 kg težko bitje, ki zlahka
pokonča krepko manjšega nasprotnika), med »človekom« in skupino mladih levov
(starih leto in pol, še nedozorelih, a kljub temu dovolj močnih, da vsak med
njimi, kaj šele vsi skupaj, zlahka ubijejo… v kolikor se v ubijanje namenijo).
Prav…
Ko so
pojasnjevali, vsi ti posamezniki, čemu (menijo, da) so ta prijateljstva sploh
možna, so najprej ugotovili, da ŽIVALIM PUŠČAJO VSO SVOBODO, da se lahko
obnašajo/izkazujejo natanko tako, kot se v vsakem trenutku želijo izkazovati,
da se tem živalim torej – prilagodijo, jih ne motijo/ne ogrožajo v njih načinih
življenja... kajti v nasprotnem bi izzvali njih agresivnost (katere, upam
trditi, morda niti preživeli ne bi!!!). Super, edino pravilno, ampak…
V
naslednji sapi pa so pojasnili, da zmorejo graditi tak odnos (z živaljo) zaradi
tega, ker »žival čuti, da je njen lastnik močnejši od nje, in mu priznava
DOMINANTNO VLOGO«!!!!! Kretenizem, dobesedno pravi kretenizem, do katerega
lahko pride izključno neumnost (pa naj bo »šolana« ali pa ne)! Čemu? Preprosto…
Že to
zadošča, da na eno stran »enačbe« postavim prvo trditev (razlago), na drugo
stran pa drugo, in da med obema zapišem tisti »enačaj«. Dajmo nazorneje:
V
kolikor ŽIVALI PUŠČAM SVOBODO, ji dopustim, da se izkazuje natanko na način, na
kakršnega se zna/želi izkazovati… če se odmaknem, ko je »slabe volje«, jo
takrat pustim pri miru, če ji dam za jesti, takrat, kadar je lačna, če ji
odprem vrata v prostor, v katerega želi iti… potem se »jaz« podrejam živali
(njenim potrebam, željam), potem sem »jaz« tisti, ki ravnam natanko tako, kot
žival od mene pričakuje/zahteva, potem sem »jaz« tisti, ki svoja ravnanja
prilagaja živali… potem sem »jaz« tisti, ki UBOGA žival, pa – kako, za vraga,
sem lahko dominanten, če pa mi žival narekuje kako se bom obnašal?!!!!!!!! In –
če na drugi strani enačbe (kljub vsemu zapisanemu) postavim trditev, da sem »jaz«
dominanten, potem… potem sem dominanten samo v eni stvari, v NEUMNOSTI!
In
dajmo še drugače, s »podobami iz narave«… v vseh živalskih sobivanjih (tudi v »dvonogi
civiliziranosti«!) se nenehno vrstijo določena »prerekanja«, spopadi, ki
temeljijo na dveh željah (v bistvu je ena sama, »želja po biti nad ostalimi«):
vodja (tisti, ki je dominanten) želi ohraniti svoj položaj (mu, ta položaj,
nudi številne ugodnosti), ostali, tekmeci, pa mu hočejo položaj vodilnega
odvzeti, si ga zase prilastiti… pomeni, preprosto, da v naravi dominanten
položaj vodečemu ne zagotavlja brezpogojne ubogljivosti, brezskrbnosti,
varnosti, nasprotno – nenehno se pojavljajo tisti, ki napadajo, da bi mu
vodstvo odvzeli.
In - kateri
člani živalskega sobivanja so povsem varni pred ostalimi »sobivalci«? Tisti, ki
so najbolj Nemočni, tisti, ki drugim NE povzročajo problemov, teh drugih NE
ogrožajo v njihovem življenju, jim pustijo/priznajo vse priborjene pravice. Pa…
dokler »človek« hrani medveda, bizona, leva, volka… dokler ga počoha, da živali
prija… dokler ga UBOGA, skrbi za to, da mu s svojim odnosom ugaja… do takrat za
žival ne more biti moteč, do tedaj žival doseže vse, kar si želi doseči, do
tedaj se – ne čuti ogrožene! In SAMO ZARADI TEGA dopušča odnos, katerega »človek«
pojmuje kot nekaj nenavadnega, čudnega, nelogičnega, pravzaprav celo kot »svojo
zmago/prevlado nad živaljo«… čeprav je resnica popolnoma drugačna!
Ni komentarjev:
Objavite komentar