Nimam
navade, ki je v večini, da bi na nekih (tozadevno) svojih mestih sebe izkazoval
s tujim izkazanim, ali se na ta vsaj naslanjal, češ da neka mnenja o njih
podajam, a naredim, eno redkih, izjemo, in prilepim Bajronovo pesem… ter
pridodam: on je, obče, s psom primerjal, meni je škoda psa, pa raje – dreku drek
izrečem!
Bajron, Epitaf psu
Kadar se v prah povrne kak zemljan,
ne po zaslugah - le po rodu znan,
...takrat na moč potrudi se kipar,
da slava mrtvega blesti se z žar,
da sploh ne bereš v glosi slikoviti
kaj bil je - temveč - kaj bi moral biti.
A bedni pes, ta tvoj prijatelj vdani,
ki prvi te pričaka, prvi brani,
ki v tvojem srcu svoje ima srce,
ki srečen je, če zate v ogenj sme -
ta gre v pozabo, ker mu ne prizna
Bog duše, ki na svetu jo ima:
medtem ko človek, ta mrčes mrčesa,
lahko s kesanjem upa na nebesa.
O, človek, bedna enodnevna muha,
ti hlapčevsko niče, ti cvet napuha!
Kdor te pozna, te s studom zapusti,
ti grudica izprijene prsti.
Prijateljstvo ti je le goljufija,
ljubezen - strast, smehljaj - hipokrizija!
Če na dve nogi vstala bi žival
bi se lahko v dno duše sramoval -
Kdor pred to žaro si postal - odidi!
ni vredna, da ti jo oko sploh vidi;
prijatelju v spomin ta grob stoji;
le enega imel sem - tu leži.
Ni komentarjev:
Objavite komentar