Odhajam…

Moja generacija je zastavila z odhajanjem. Nedavno sem ostal brez bližnjega, iz Srbije. Le nekajkrat sva se srečala, a sva bila svoja, drug drugemu. Pravzaprav brata, četudi ne po krvi…

 

Tudi sam že stegujem roko proti kljuki vrat, ki se enkrat samkrat odprejo, da potem za vselej zaprta ostanejo. Le še nekaj dreves in trt nameravam pred tem posaditi, nekaj dreves in trt obrezati, do polnega živetja spraviti, pa nekim svojim nekaj časa nameniti. K sreči teh mojih ni veliko, pa ne bo v neskončnosti potrebnega, tega časa, mojega, katerega bi njim oddal…

 

Da, stegujem, proti kljuki. Vrat, ki na lepše vodijo. Tja, kjer ni ne zahrbtnosti, hinavščine, ne laži, sprijenosti, pokvarjenosti, preračunljivosti, tja, kjer nihče nikdar ne izda, in noža v hrbet zasadi, tja, kjer veš, na čem si – v prah že spremenjen, in v pozabo namenjen, ali pa šele v taisto namenjen, nezadržno, nepreklicno.

 

Naživel sem se. Pravzaprav tudi nagoltal. Raznoraznega dreka. In prav mi je tako, cepcu, kaj pa sem se silil, tja, kjer sem neke sile videl, tja, kjer sem neke možnosti pomoči ugotavljal, in jih hitel udejanjati. Ni ta svet za roko, jo grize, tudi odgrizne, marsikdaj. Ta svet je bolj za…

 

Ja, tudi za to čas pride. Da bo vse vkup vrag vzel. A tega jaz ne dočakam. Mi bo zadoščalo, da se sam poslovim, četudi jih bo bore malo, na katere bom, ob slovesu, pomislil. In ščep tistih, katerim bom lepo misel namenil. In upam, da jih bo še manj, ki za tistim, kar od mene ostane, stopijo, češ da bi se še poslednjič od mene poslovili. Čemu bi se še enkrat, poslavljali, ko pa smo že poslovljeni?!