Tako je bilo dve leti nazaj...
Sedaj ni več. Hobotnica je stegnila svoje lovke, se
prisesala v čas in mu strla kosti.
Malčica je zrasla v Malo, Furij ji še vedno pusti, da
z njim počne malodane vse. Čuden maček...
Medo je še medo, celo razmnožil se je, v mnoge neke
druge podobe. Celo v takšne, ki z glasbo za lahko noč strežejo...
Sličic po zidovih že zdavnaj ni več. Jih je trgala, in
strgala, med rastjo. Mala. Zdaj uživa, ko lupi barvo z zidov...
Bilo je. Nekoč. Zidovi so osiveli, brez sličic. Čas
drugače teče, s strtimi kostmi. A mi, po sedmih dneh, pravi, da mu je lepo.
Sedem dni sva že skupaj, Mala in jaz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar