Bojim se tega…

Bojim se dneva, ki, nekoč,

rodi se upajoč,

z obliži prek številnih ran

pa skaže se v zaman,

bojim se vseh pričakovanj,

vnaprejšnjih radovanj,

ki poletijo do neba,

da treščijo na tla…

 

Bojim se, da je zgolj bilo,

nikoli več ne bo,

pa mi ne bo odpirat vrat,

v pozdrav roko podat,

bojim se zate, Čiki-čok,

moj drobceni otrok,

ker vem, da ti bo v hudo,

kot vse se bo izšlo…

 

Takrat izveš, takrat spoznaš,

po svoje zgodbo razvozlaš,

bregova dva, med njima ti,

in čas, ki zaboli,

ni pekla, da ni v njem hudič,

ni upa, ki ne zna v nič,

pa sem v dan, ki bo, nekoč,

zato boječe zroč…

 

Ker časa moč vrteti ni,

za hrbtom vse le oddalji,

pusti, kar je že šlo po zlu,

bregova brez mostu…