Kadar
imaš rad, imaš rad takšno, kakršno je.
Stavek,
katerega sem izrekel ob nekem pogovoru, o nekih, dovolj hudih, težavah,
stanjih. Stavek, za katerega je sogovornica menila, da ga mora tudi nekim
drugim posredovat, na njegovo pričevanje opozoriti…
Imel
sem rad, natanko takšno, kakršno je bilo. In sem imel rad vse dotlej, dokler se
ni spremenilo, radikalno, celo tako radikalno, da je izkazalo – negiranje vsega
poprejšnjega.
Tega,
kar se je po spremembi izkazalo, nimam rad. In ne morem imeti rad, in ne bi
mogel, pa če bi tisočkrat živel. Ker – da bi to imel rad, bi moral najprej
samega sebe spremeniti, v nekaj, kar mi je odurno, nagnusno, povsem
nesprejemljivo! Takšne cene pa za nikogar nisem pripravljen sprejeti. Enega
samega imam, sebe, in z enim samim seboj bom tudi odšel s tega sveta. Pa magari
v božjo mater!
Ni komentarjev:
Objavite komentar