Od
nekdaj sem svoj, a bil sem še njen,
in vselej
od svojih otrok,
in
takšen otrokom in sebi še smem,
me ona
je vrgla iz rok…
Kdor bi
me kratil, in me spremenil,
nikdar ta
dobil me ne bo,
otrokom
in sebi sem še sprejemljiv,
a
zdaleč ne tudi za njo…
Po sebi
kdor zna, po sebi feclja,
moj lik
mu, gotovo, ne znese,
sam
sebi v čir, otrokom v srca,
pri
njej moje se ne obnese…
Bo
vselej tako, četudi zemljo
oblak kdaj
temačen prekrije,
z
otroci in njim bo z menoj že še šlo,
a njej
naj se pot njena vije…
Ni komentarjev:
Objavite komentar