Naj te ne bega(m)

Veš, marsikdaj trpko v življenju se vleče,

ni pravljica, pesem, izvir trajne sreče,

pa naj te ne bega, kar pravim, počnem,

sem zgolj v mimohodu, po svoje ko grem…

 

Ti gledaš, in vidiš, tako tudi jaz,

le meni že davno je zguban obraz,

kar tebi ostane, tam jaz sem že bil,

pa naj te ne bega, bo čas vse razkril…

 

Ni jutri zato, da nek danes ostaja,

korak vsak neznano razkrit se podaja,

odkriva drugače, kot sanja, in snuje,

pa samega sebe lahko obžaluje…

 

O zidu in glavi zna čas govoriti,

in jaz ti le buške želim prihraniti,

ne mislim v slabem, ne mislim v zlu,

pa – naj te ne bega, jaz nisem od tu…

 

Kaj misliš, če tebi je dano spoznati,

sem jaz, morda, slep šel na pot se podati,

korakov se mi je za hrbtom nabralo,

dočim proti njim tvojih je bore malo…

 

Pa naj te ne bega, prav nič ne poslušaj,

po svoje ravnaj se, po svoje okušaj,

ti že bo dospeti, da se ti zazdi,

da tečejo ti prav enako poti…

 

In sliši le tisto, kar slišat ti prija,

naj se vsaj nek čas ti na lahno odvija,

le – naj ti pri roki bo neke opore,

da, ko tako znese, vzdržati te zmore…