PS

(mojim nekim)

 

Nekoč, že še pride, še prej, kot se zdi,

ko sonce zaide za vse moje dni,

v iskanju ti mine premnogokrat dih,

drobeč v spomine, do mene v njih…

 

Pogledom na novo se vse bo kazalo,

poprej negotovo nedvomno postalo,

drugačen besedam njih zven bo donel,

v drugačno podobo se ti bom odel…

 

Nekoč, ko zaidem, da v tebi dočakam,

da v kapljicah nekih se v žilah pretakam,

se moje ravnanje, ki zdaj ti je krivo,

izkaže v luči, povsem sprejemljivo…

 

In pride trenutek, ki zbuja kesanje,

oči zro drugače, takrat kadar manj je,

ostanem ti v stihu, v mislih ujet,

v dotiku, v objemu ne bo me imet…

 

Ni čas za počasi, še manj, da bi večno,

povrne boleče in prav nikdar srečno,

prav vse zamujeno nenehno budi,

da v grenko popelje, in da zaboli…

 

PS

Nikarte, ostanem ti v dihu, v zraku,

ostanem ti v zvezdah, in v slednjem koraku,

ostanem ti v pesmi, dokler ti bo peti,

odidem, da v tebi bom smel spet živeti…

 

In bom ti pri roki, kot prej ni hotela,

za mnoga ravnanja, ki bodo dospela,

ostanem, čeprav nič več tu me ne bo,

morda tudi trpko, a vselej toplo…

 

Takrat, ja, tedaj šele zmoreš dognati,

da ni vse kot hoče se zlahka spoznati,

da šel sem ti tudi v neljubo ravnat

zato, le zato, ker – imel sem te rad…