Nekoč
moja draga,
si srečala
vraga,
in ti
je spodnesel vesolje,
pa si
se podala,
boš že
še spoznala,
na
čudno, res čudno ti bolje…
Nekoč
moja draga,
ti nič
ne pomaga,
takrat,
ko oči se odprejo,
kjer
duše ni, glave,
so
borne zabave,
živetju
še kožo odrejo…
Nekoč
moja draga,
kazala bo
vaga
ne nič,
pač pa bolj v negativo,
si sama
hotela,
in boš
priletela
tja,
kjer se raztrešči vse živo…
Nekoč
moja draga,
spoznaš
še sovraga,
ki v
tebi, s teboj se podaja,
a čas,
ki izteka,
odnaša,
kot reka,
in tebi
vse manj te ostaja…
Ni komentarjev:
Objavite komentar