Nekoč sem upe gradil

Nekoč sem tekel živeti,

zdaj mi počasi odteka,

in vse manj se sveti

želja neka.

 

V skokih, nekoč, prek ovir,

zdaj je pred vsako zastati,

prešteti nekih izbir,

in nadaljevati.

 

Nekoč vse lahko je bilo,

zdaj je zgolj enostavno,

kar je, bo tudi odšlo,

prav nič zveličavno.

 

Nekoč sem upe gradil,

zdaj se jim je smejati,

sem skoraj do konca izpil,

na dnu je še smelo ostati.

 

Nekoč sem iskal neko pot,

zdaj jo predobro poznam,

me več ne mika povsod,

se ne sprašujem več kam.

 

Nekoč mi v rokah bil je svet,

zdaj mi pohaja moči,

v svetu kot v kletki ujet,

v čakanju zadnje noči.