Po opičje ali papagajsko?!

Tu in tam, ko vidim, kako skuša nekdo posnemati moje besede, kako se trudi, da bi se tudi z ravnanji na podoben način izkazoval, pomislim – obstaja še kakšna slabša možnost, na tem svetu, kot je ta, da si, a da te, prav v ničemer, in niti malo, zares ni?! Da si, v bistvu, kot bi Srbi rekli, niko i ništa…

 

In se je že zgodilo, da sem skušal dopovedati, da s posnemanjem niti kot nek beden posnemovalec vrednosti nimaš, dočim odpadejo tudi teoretične, kaj šele praktične, možnosti, da bi posnemanje lahko nadomestilo, tisto, česar v posnemovalcu ni, in ne more biti. Pa niti do tega, da bi bil, kolikor toliko, sprejemljiva kopija, nekoga drugega, ne zmoreš dospeti, na tak način, kaj šele, da bi do samega sebe, upoštevanja vrednega, dospel!

 

In mi v takšnih trenutkih pridejo v misli razni posnemovalci Elvisa, vsi po vrsti neke bedne kreature, ki zmorejo le sebi podobnim določena zadovoljstva zbujat. Sebi enako praznim, butastim, ničesar vrednim. In taiste, sebi podobne, prepričati v lastno neko veljavo, verodostojnost.

Uboga bitja, celo obstajanja nevredna!

 

In sem se spomnil dejanja hčere nekega pesnika, ki je javno nastopila proti določenim političnim krogom, s tem, ko je izjavila, da jim njen oče ne bi dopustil uporabljati, podajati svojih pesmi. Ker ne samo, da jih ni sprejemal, teh političnih krogov, pač pa je bil proti njim…

 

In se mi razmišljanje razširi, v tisti kako-lepo-bi-bilo-ko-bi-na-svoje-besede-lahko-neko-blokado-namestil, da bi silovito zaostrila njihovo morebitno uporabo, in se niti brati/poslušati ne bi sleherniku pustile! Že itak jih ne razumejo tako, kakor so zapisane, izrečene, in jih ne morejo, ter nikdar ne bodo, živeč svoja živetja tako različno, drugačno, kot jaz živim svoje!