V podobi bedaka

Se včasih sprašujem, ko gledam v naprej,

čemu je še načrtovati,

ker vse, kar snoval sem, nenehno, poprej,

hudič znal je zlahka pobrati!

 

Za koga, za vraga, bi sploh še oral,

sem bede preveč smel spoznati,

prevečkrat v lažnivo, nevredno metal,

bi raje stranišču šel dati…

 

Ni dosti ostalo, pa naj gre v nič,

že itak mi dan vanj odteka,

pa stežka se našel bo nek pridanič,

da upe s seboj mi preseka!

 

Drugje naj si išče, pristavlja klobuk,

kdor zmožen še zase ni stati,

bila mi prašičjost v dovoljšen je uk,

in nočem ga znova jemati…

 

Se včasih sprašujem, a rinem, in grem,

kot da še stoletje me čaka,

vsaj nekaj na svetu tem, vražjem, počnem,

četudi v podobi bedaka!