Padci moji, boleče učeči…

Nekoč, desetletja je tega, mi je nek novinar dejal, da se ne morem v nedogled zoperstavljati vsem in vsakomur, ker bom zaradi tega slej ko prej padel…

 

Ni boljše šole kot je življenje samo!

 

Nikoli nisem hodil po ustaljenih, shojenih, steptanih poteh, vselej sem zastavljal po svoje, skozi zaraslo divjino, vedoč samo o tistem, k čemur sem se namenil.

Kadar hodiš skozi divjino, takrat moraš tudi nepredvidljivost dopuščati, obenem pa upoštevati realnost nevarnosti, ki ti preti malodane na vsakem koraku, in se kaže tudi v podobah padcev…

 

Niso prijetni, ti padci, bolj kot v Lepo in v Dobro zastavljaš, neprijetnejši se izkažejo, in ne samo, da ti z bolečinami strežejo, dobesedno življenje ti odvzemajo, želeč ga v celoti pobiti, vendar…

 

Pravijo, obči, da se iz napak učimo… obenem se tem napakam, med katere, kot posledice, tudi padci štejejo, izogibajo, se jih bojijo, pa do njih niti dospejo ne. Toliko o njihovem »učenju«…

 

Ni težava v padcu… v kolikor ga, seveda, preživiš… težava je v tem, da moraš najprej znati pasti, nato pa tudi pobrati se. In težava je tudi v tem, celo poglavitna, da – ko se ti želi življenje, zaradi doživetega, malodane izničiti, moraš znati dospeti do nekih novih vsebin, s katerimi boš samemu sebi lastno obstajanje upravičil, si jih, v podobah smiselnosti živetja, v nekakšna vodila oblikoval… kakopak, ne da bi ob tem tista osnovna, izhodiščna, na etičnosti temelječa zavrgel!

 

Padal sem, in verjamem, da še bom. Dvigal sem se, in dvignil, a mi vse manj moči, volje za takšno početje ostaja. In še vedno sem, in še vedno povsem po svoje ter z zoperstavljanjem vsem in vsakomur, v kolikor tako nanese. In nanaša, nenehno.

 

Ko bi zapisal, da bi brez vseh svojih padcev šel skozi življenje gluh in slep, ne bi prav nič pretiraval. Potemtakem moram biti tem padcem celo hvaležen, pa čeprav jih nisem prav nič hvaležno doživljal, jih sprejemal, se z njimi sprijaznil, čeprav…

 

Tudi dospetje do ugotovitve, tega, da sveta ni moč spremeniti, vsaj na neke standardne načine ne, in da ti ne ostane drugega, v ne samo želji, pač pa celo potrebi po ostati-sebi-zvest, kot skrčiti lasten svet na še znosen minimum, in vsaj v tem svetu ne dopuščati vsem in vsakomur, da se kot vsi in vsakdo izkazujejo, tudi takšno dospetje zmore, načeloma vsaj, pripomoči. Ne tebi samemu, oziroma meni, morda pa, povsem negotova zadeva, nekim drugim, še niti posejanim ne. Kakorkoli že…

 

Znam pasti, znam se pobrati. Znam tudi druge pobirati, na njih noge postavljati, a mi je vsega tega več kot dovolj. Preveč šolnine sem že plačal, da bi jo tudi v bodoče želel, obenem pa – v konkretnem svetu ni priporočljivo biti ne-bebec, toliko bebci dajejo na učenje, znanje, védenje. Naj dobijo, kar si zaslužijo dobiti, želel pa bi, da bi človek preživel.

Tatina želja, bunkica in »nadpovprečni« povprečneži…

Danes sem si izpolnil očetovsko željo, s tem, da sem na Velikem bregu pokosil vse najine igralne površine, in dostope do njih. Resda sem delal brez prekinitve, resda sem tudi preklinjal, a dospel do izpolnjene želje, potemtakem tudi do zadovoljstva, po tem vprašanju, seveda.

 

K poroditvi drugega kančka zadovoljstva je prispevala »bunkica«, poganjek lubenice, rastoče tik mladega kakija, posajenega nedaleč stran od kuhinjskih vrat.

Nekaj lubenice je letos že jedlo, moje Malo, in nekaj pečk je končalo pri kakiju. Očitno je iz ene pognalo. Zdaj upam, da rastline ne bova, med igro, pomendrala, in še bolj upam, da se bo tudi z dozorelim plodom izkazala. Nekaj let nazaj sem doživel podobno – z »divje« rastline sem v oktobru snel zrelo lubenico.

 

Med košnjo so mi v misli »zahajali« neki »nadpovprečni« povprečneži. Ni jih malo, nasprotno, vsak povprečnež (vsaj med temi, katere sem smel, žal, spoznavati) je o sebi prepričan, da je drugačen od ostalih, da je »nekaj posebnega«, pa…

 

Znanost nad-, pod- in povprečje ugotavlja na temelju miselnih zmožnosti (posledično in posredno tudi zmožnosti čustvovanj), in po teh ugotovitvah v povprečje sodi približno – 95,8 % celotne dvonoge-v-oblačila-odevajoče-se-populacije, potemtakem skoraj vsi. In pri tem, kakopak, nastane »majhna« težava, tako »majhna«, da se vesolje izkaže kot pikica v primerjavi z njo, kajti…

 

Teh, vseh ostalih, ki ne sodijo v povprečje, je samo, približno, 4,2 %, in se nekako prepolovijo, pa se dobra dva odstotka znajdeta med podpovprečnimi. Mednje se »nadpovprečen« povprečnež zagotovo ne uvršča, in ima, vsaj v tem primeru, tudi prav, kajti država do teh podpovprečnih poseben svoj odnos izkazuje, in jih obravnava v okviru ustreznih ustanov, med katere sodijo tudi umobolnice. In ni dovolj biti povprečno butast, da bi dospel v takšne ustanove…

 

Pomeni, da – če niso podpovprečni, ti, »nadpovprečni« povprečneži, če so »nekaj posebnega«, in ne običajno brezlično povprečje, potem sodijo samo k – nadpovprečnim?! Ampak, k vragu, tudi tu se težava, enako »majhna« kot poprej zapisana, pojavi, kajti – upoštevaje, da sta samo dva od stotih nadpovprečna, upoštevaje razpršenost teh nadpovprečnih po Svetu, pa različna interesna področja, različna področja delovanja… hude težave moraš spoznati, kot nadpovprečen, da sploh srečaš nekoga, ki ti je vsaj (od daleč) podoben, kaj šele enak, s katerim se zmoreš ustrezno pogovarjati, s katerim zmoreš tudi, ali pa celo, prijateljstvo vzdrževati, medtem ko se oni, »nadpovprečni« povprečneži, pogovarjajo (namenoma besede ne zapišem v navednicah, namenoma ne uporabim fraze mlatenje/prazne/slame) malodane z vsakim, in malodane z vsakim so tudi v »prijateljskih« odnosih…

Nasprotja ne gredo skupaj, niti se privlačijo, pa v primeru, da si nadpovprečen, ne zmoreš v povprečju (s katerim se pogovarjaš in »prijateljuješ« z njim) zadovoljstva najti! Ne, nekaj takšnega ti je dano samo v okviru omenjenih dveh odstotkov tebi podobnih.

 

Razhajanja so pri njih, pri občih, nekaj običajnega, tudi sicer, in redno, vselej. Na jezikih, denimo, o vsem »vedo«, v glavah in v dejanjih malodane ničesar. Zato ne kaže, v primeru nagonskega občestva, seveda, verjeti besedam, pač pa izključno dejanjem, pokazanemu (in dokazanemu), praksi…

 

V bistvu… svoj biti-nekaj-posebnega skušajo dosegati, in, nekaterim vsaj, za nekaj časa to tudi uspeva. V različnih podobah, in niti ena med njimi ne govori o VSEBINSKI različnosti!!! Tako, na primer, tekmujejo v svojem biti-nekaj-posebnega z imetjem… z oblačenjem (t. im. modni trendi uspevajo izključno zaradi zakompleksiranih bebcev, ki želijo biti nekaj-več… kot dejansko zmorejo biti)… s kupovanjem (da, tudi potrošnitvo uspeva izključno zavoljo nikoli-sitih, večno goltavih butcev… posledično zavoljo takšnih butcev uspevajo tudi bogatenja posameznikov, bogataši, ki izrabljajo naravne danosti = bebavost občestva, in na temelju tega proizvajajo, ponujajo, prodajajo)… z raznimi tetovažami, rinkami, zdaj že malodane na vseh delih telesa nameščenimi (da, ne trdim brez razloga, da je kamena doba še vedno v njih, in razna plemena ter njih načini izkazovanja pripadnosti matični čredi, in medsebojnega tekmovanja v »pomembnosti«)… z letovanji v »mondenih« krajih (vsak normalen se želi odpočiti v miru, a oni ne morejo biti »in«, če ne gredo tja, kamor sta šla micka in lojze, običajno v beton, asfalt, zlasti pa v gnečo)…

 

V bistvu je njihova »posebnost«, ki jo za šalo, za grozljivo šalo zapišem, samo v tem, da so – z vidika človeka, razumskega bitja, posebne vrste »ljudje«, nagonska bitja v človeškem telesu. A tudi ta »posebnost« postane nič-posebnega, se dobesedno v nič razblini, glede na to, koliko jih je, kajti – ne išči posebnosti v množicah nič-posebnežev. In…

 

Ko samo na to pomislim, koliko obtoževanja raznih predmetov, celo pojmov, sem slišal, v četrt stoletja svojega neposrednega soočanja z njimi, ugotavljanja usmerjenega v proučevanje njih nezmožnosti, bolje vzrokov le-teh… bentiš, moraš biti zares prav nič poseben, pač pa povsem običajen bebec, da denar kriviš za pohlep, orožje za vojne, cesto za nesreče, priložnost za nepoštenost…

 

Kar poznam ljudi, vsi so zadržani, skromni, previdni v ocenjevanju samih sebe, in potrebujejo nek čas, dokaj dolg čas, predvsem pa neka konkretna dela, neke konkretne rezultate (lastnega dela), preden do samozavesti dospejo, dočim… ti, prav vsi »nadpovprečni« povprečneži že od rojstva razpolagajo s svojo »samozavestjo«, dejansko z DOMIŠLJAVOSTJO ( = ugotavljanje na temelju NEOBSTOJEČIH zmožnosti), in, brez slehernega zadržka, krenejo prevzemati razna delovna mesta, razne zadolžitve (hudir, kjer vsak bimbo lahko postane »strokovnjak«, »politik«, »voditelj«…), da bi, čez čas, ko se izkaže, da izključno na jezikih razpolagajo s svojim »znanjem«, vse krog sebe s prsti kazali češ oni-so-krivi-da-nismo-uspeli…

 

Pač, tako se je zgodilo. Med košnjo tako in tako ničesar pametnega nimam za početi, pa lahko vsaj o samovšečnih, domišljavih bebcih razmišljam.

Blagor, ob takšnih odločevalcih…

Veliko prevodov sem izkazal, iz srbščine v slovenščino, in obratno, a krepko več, pravzaprav največ sem »prevajal« iz – slovenščine v slovenščino…

 

Pravijo, da govorijo slovensko, da jezik poznajo. Oboje zase tudi sam trdim, obenem pa ugotavljam, da zgolj tozadevno uporabljamo isti jezik! Zgolj tozadevno kajti – če ne veš, o čem govoriš, potem je povsem zaman to, da si prepričan v svoje poznavanje besed!

 

Včeraj sem nekaj zapisoval o suverenosti Dežele, pravzaprav o njeni »suverenosti«. Oni »vedo«, da če obstajaš, če je to tvoje obstajanje nekje zapisano, registrirano (denimo, v primeru države, na zemljevidu), če imaš svoje ime, če sam premikaš noge med hojo… potem si že »suveren«, ne vedo pa, reveži mentalni, niti tega, kaj beseda suverenost, samostojnost dejansko pomeni!

 

Dežela je suverena natanko toliko, kot je suveren (sam o sebi odločujoč) zapornik v nekem liberalnejšem zaporu, nič več!

Zapornik, denimo, lahko del dneva preživi na dvorišču, in to svoje preživljanje izvaja po lastni odločitvi… bo samo sedel, ali se bo sprehajal, tekel, telovadil… da, lahko izbira, vendar mu zaporniški red odreja tako čas, v katerem bo to smel početi, kot prostor, na katerem bo počel, predvsem pa pogoje, ki njegovo obnašanje opredeljujejo, katere bo moral izpolnjevati, da mu pravice do dvorišča ne ukinejo.

Lahko v miru uživa v obrokih, s katerimi mu strežejo, vendar – nekdo drug odloča o tem kaj bo jedel, kje in kdaj…

Za zapornike velja, da imajo omejeno svobodo, pravzaprav, če smo povsem natančni, jim je svoboda – odvzeta! Če upoštevajo »pravila igre«, potem imajo določene ugodnosti, v kolikor ne, takrat ne, a temeljna resnica je v tem, da – do te svoje pravice, do te svoje »svobode«, svoje »suverenosti« dospevajo – zaprti v »kletki«!

 

Primeri, katere tu naštevam, so povsem banalni, a vsakdanji, običajni, »normalni«, za absolutno večino še kako veljavni, in drug, ki pride na vrsto, so – državniški vzorniki…

 

Zgledujejo se po dobesedno najbolj butastem (državnem) okolju, kar jih je, ko »gledajo«, celo »vidijo« »Ameriko«, vendar – kaj pa zares vidijo?! Vidijo, zares, samo peščico, nek delček promila (če jih sploh je toliko!) uspešnih, slavnih, predvsem pa bogatih, pa še te si najdejo na področjih, katera razumskemu bitju ne bi smela biti poglavitna, izstopajoča, film, glasba, šport, NE vidijo pa absolutne večine, ki se iz dneva v dan prebija malodane enako, če ne celo SLABŠE, kot se prebijajo sami. Ne vidijo, denimo, da je povprečen »Američan« (ki je enako butast, kot je butast katerikoli predstavnik kateregakoli »ljudstva«!) enako usmerjen predvsem v denar (imetje), do katerega pa, bolj kot ne, nikoli ne dospeva, vsaj v (njemu) zadostni meri ne (goltavost, zavist, domišljavost… hude »bolezni« neumnosti!), ne vidijo, da mora tam povprečnež za nek večji zdravniški tretma vzeti posojilo, ne vidijo tega, da zmore v hipu ostati brez zaposlitve, ne vidijo mase, odvisne od socialnih podpor, ne vidijo številnih brezdomcev (tudi tistih ne, ki zaradi neke naravne ujme, na primer, šotorijo, ne da bi sploh odplačali svoj, »ameriški« stanovanjski drim), ne vidijo popivanja in nasploh drogiranja (tipični posledici psihičnega nezadovoljstva), ne vidijo tega, da je obiskovanje (psiho)terapevta tam nekaj popolnoma običajnega (kako, za vraga, lahko imam težave z življenjem, ko pa »živim v idealni družbi, v kateri nikomur ničesar ne manjka«?!), ne vidijo kriminala, po katerem je »Amerika« v svetovni vrh uvrščena… predvsem pa – ne vidijo (ne zavedajo se jih) lastnih NEzmožnosti, pač pa so, kakor je slednja neumnost, prepričani v svoje sposobnosti, čeprav – če si dejansko sposoben, potem zmoreš svojo sposobnost izkaz(ov)ati povsod, v vsakem okolju, in za to izkazovanje ne potrebuješ »Amerike«…

 

Enako je, ko gledajo v Nemčijo, ali v Švico. Pri slednji je zadeva še nekoliko hujša, še nekoliko bolj bebavost izkazuje kajti… prepričani so, da so neki griči, neke gore… neki pašniki, neko mlekarstvo, sirarstvo… neka proizvodnja, denimo kakovostnih ur… ne vem, morda celo »izjemno narodno blago«, v podobi jodlanja… dovolj za doseganje švicarskega ideala, a kaj ko, reveži, NE vedo NIČESAR, o tej Švici, pač pa »po svoje vedo« zgolj o njenem delčku, tistem na vrhu plavajočem, v katerega sodi tudi »ljudska pridnost«, ki je »pridna« samo takrat, kadar ji ni omogočeno krasti, goljufati, lenariti, pač pa mora, dobesedno, izgorevati na delovnih mestih, v kolikor jih želi obdržati!

Švica, pravzaprav druga Švica?! NIKOLI! Pa veš, zakaj ne? Zato: Švica je to, kar je, izključno zaradi tajnosti bančnih vlog, potemtakem zaradi zadeve, za katero je svetovna skupnost sklenila, da je več ne odobrava oziroma ne dovoljuje…

 

Ne vidijo, na primer, tega, da so vse države, ki jim štejejo za vzor, svoje temelje, bogate temelje, (z)gradile v neki (ne tako davni) preteklosti, ko so še govorili o kolonializmu (brez predpone »ne«)… da so dospele do svoje moči, gospodarske, politične, »prepričevalne« (vojaške) zahvaljujoč predvsem izkoriščanju tujega, ne lastnega, dela… da imajo taiste države, še vedno, velik vpliv, takšen ali drugačen (lahko »zgolj« finančen) po Svetu… ne vidijo pa tega, da se Dežela s čem podobnim ne izkazuje, in se tudi nikoli ne bo zmogla!

 

»Vedo« sicer, da bogastvo raste na račun revežev (revščine), obenem pa zase »vedo«, da so tako sila nadpovprečni (prekleto daleč od resnice!), da bo prav njim (na račun drugih, seveda) to bogastvo dosegljivo! Kakopak, obenem so še tako »pošteni« in »pravični«, da se povprek »zavzemajo« za pravice, za pravično družbo, v kateri bodo oni obogateli… na račun drugih, ki, potemtakem, njihovih pravic ne bodo imeli?!

 

Reklamirajo izdelke, pri čemer jih – hvalijo. Nikoli pismeni niso bili, obenem so še »slabega spomina«, pa od njih ni pričakovati poznavanja besed oglaševanje, promoviranje, propaganda, čeprav – tudi ko bi jih poznali, kakor »poznajo« vse ostale, še vedno ne bi vedeli o čem govorijo, kajti – če ne poznaš tistega, o čemer se izrekaš, potem se zgolj »po svoje« izrekaš, na temelju »po svoje« videnega, in »védenega«, pri čemer je nemajhna težava v tem, da so med njihovimi »po svoje« gromozanske razlike, pa čeprav o enih in istih stvareh govorijo…

 

»Vedo«, da je za bogastvo potrebno predvsem – delat. Njim je, kakopak, delo samo tisto, kar se na neposredno izvajalski strani kaže, potemtakem fizično delo, vendar…

Vsak vol zmore biti »priden« delavec, ko vleče plug, ali voz, a mu to prav nič ne bi pomagalo, v njegovem preživetju, ko bi moral sam poskrbeti tudi za to, da bo imel nekaj delati, nekaj vleči, pri čemer samo iskanje (dogovarjanje) dela ni edina zadeva, ki se zmore krepko zahtevnejša izkazati, kot se izkazuje sama (fizična) izvedba…

 

Govorijo o »umetni inteligenci«, o nečem, kar sploh ne obstaja, in ne more obstajati, ne nazadnje – govorijo o »intelektualnem delu«, o »umskem« delu, pri čemer je vsak diplomiranec, nek inženir, ekonomist, učitelj(ica)… zanje že »intelektualec«, pa čeprav taisti zgolj ponavljajo naučeno, kot papagaji, ne potrebujejo dospevati do lastnih razkritij, ma, niti podvomiti v naučeno niso zmožni! In takšnih »intelektualcev« mrgoli, ne boš verjel(a), tudi v svetu uradno prepoznanih živali…

 

Ko že zapisujem, in ko se že s pisanjem ukvarjam… njim je pisanje nekaj obstranskega, marsikomu celo nepotrebnega, butastega, čeprav…

Reveži, »ponosni« so na »svoj« jezik (mimogrede – niti obvladajo ga ne, še huje, hitijo ga uničevati!), ne vedo pa tega, da so do njega dospeli prav zahvaljujoč pisanju (in piscem, seveda). Ma, niti tega se ne zavedajo, v svojem »poznavanju« celovitega-samega-sebe (kako »poznavajo« šele vse ostalo, izven njih?!), da – je prav zahvaljujoč (na)pisani besedi možno obče šolanje, »izobraževanje« (vsaj doslej je bilo tako)…

 

Niti do dejanske poštenosti (ki temelji tudi na načelnosti, etičnosti, do katere, nagonski, nikoli ne bodo segli!), do dejanskega rad-imeti-drugega (ki temelji na uvidevnosti, na odrekanju samemu sebi, in ne na njihovi, nagonski, sebičnosti!), do dejanskega poznavanja stvari, o katerih govorijo (ki temelji na objektivnih, vsem, načeloma vsaj, dostopnih dejstvih, in ne na njihovem »po svoje« ugotavljanju!)… nikoli ne bodo dospeli, a se, kljub temu, ali pa prav zaradi tega, v svojih zrcalih gledajo kot malodane nepogrešljive, in predvsem »sila pametne«, »poštene«, »dobre«…

Ne vem, morda bi mi tudi neka lisica podobno o sebi govorila… ko bi se imela za človeka, in ko bi se »naučila« človekovega jezika.

 

Vidijo samo površinsko, značilnosti, in njih osnove (oz. vzroki), so pa pod površjem, in je za njih ugotovitev potrebno POSREDNO (ne na osnovi čutnega zaznavanja) ugotavljanje… obenem pa »vedo«, da ne smeš soditi izključno po izgledu, po površju (»ni vse zlato, kar se sveti«).

Gledajo Luno, »vedo«, da je nekoč bila žareča »krogla«… obenem pa »vedo«, da se (kljub manjšanju količine magme v Zemljini sredici) planet »segreva«.

Vidijo neke »bogataše«, vidijo kako ti »bogataši« z vlaganjem v neko svoje (izhodiščno) premoženje svoje imetje povečujejo… obenem »vedo«, da je bolje prodati tisto, kar imaš, na osnovi česar zmoreš sam o sebi odločati, in služiti kot dninar (da ti drug pove koliko kakšnega kruha ti bo rezal, in do kdaj). Ma, česa vsega ne vidijo, o čem vse ne »vedo«, ne nazadnje – čim dopolni polnoletnost, je vsak povprečen bedak opravilno sposoben, in pridobi volilno pravico, pa čeprav… se niti samega sebe, kot celote, ni zmožen zavedati, kako bi še karkoli vedel o »stvarstvu«?!

 

Da, veliko, celo preveč sem »prevajal« iz slovenščine v slovenščino, a sem s takšnim »prevajanjem«, vsaj na osebni ravni, nehal, in ga zdaj izkazujem samo še v podobi svojega zapisovanja, v katerem… nedojemljivim skušam razlagati o stvareh, do katerih nikoli ne bodo dospeli… razlage sproti »pozabljajo« (v bistvu jim sploh ne zmorejo »leči« v betice)… in svoj čas, skromno upajoč, da bo nek sad iz tega izrasel, samemu sebi opravičujem, češ da se utegne, morda, nekoč kot smiselno porabljen izkazati. A ne v nagonskem svetu, v svetu izključno in samo pameti, ki je krepko premalo za kakršnokoli drugačno, dejansko razumevanje, kot je tisti njihov »po svoje«!

 

Pravijo, da je Rim padel zaradi preobsežnosti področja, da so ga zunanji sovražniki uničili… a to ni res! Padel je zaradi notranjega sovražnika, ki je še kako prisoten v slehernem sobivanju z nagonskimi, zaradi neumnosti, pogoltne, sebične, izkoriščevalske, nasilne, ki nenehno hlasta za svojim še-več, ki se nenehno »bori« za neke svoje pravice, in to počne na račun drugih, ki se, preprosto, niti lastnih ne/zmožnosti ni zmožna zavedati! In ta neumnost tvori absolutno večinski del t. im. človeštva, ta neumnost odloča o Svetu, in to počne predvsem tako, da nenehno do svojega tega-pa-takrat-nismo-vedeli dospeva!

Ko ne bi bilo človeka, ki, tekom zgodovine, vsakokrat iz dreka potegne, bi iz tega dreka, lastnega, njihovega, sploh nikoli ne dospeli.

Tudi to je bolje…

… kot da bi povsem v nič mineval…

 

Danes »smisel« svojega obstajanja iščem tudi v – pospravljanju hiše. Butasta zadeva, vem, kajti…

 

Gre za začaran krog, pa – kolikor pospravljaš, da se v umazaniji ne utopiš, toliko se, sproti, umazanija nabira…

 

Poznam določene osebe, katerim je čiščenje mašilo, pri njihovih psihičnih okvarah. In pretiravajo, krepko, ko vsak dan drgnejo ene in iste površine, da so njih domovanja, vsaj tisti del, ki je očem viden, čistejša od nekih, na primer, laboratorijev. V takšno stanovanje se skorajda bojiš vstopiti, kaj šele nasloniti se na neko omaro, prijeti določeno zadevo, ne da bi »skrbnik« čistoče takoj poskočil, oziroma poskočila… Še vedno bolje, kot mnoga druga, drugačna mašila, ki ti niti možnosti ne ponudijo, za to, da se ne bi kot žrtev obolele osebe v nekem času znašel.

 

Nabrale so se pajčevine. Načeloma me sploh ne motijo, nasprotno, z vsakim komarjem, ali nekim drugim predstavnikom mrčesja, kateremu delovanje onemogočijo, upravičijo svoje obstajanje, vendar… s časom se tudi na pajčevinah nabere prahu, pa iz začetno malodane nevidnih, potemnijo, skorajda črne postanejo. Pajki pa mi ne zamerijo tega, da jim, vsake toliko, njih lovišča razdrem. So hitro spet nazaj…

 

Ko bi ves mrčes lovile, te pajčevine, in zlasti tistega, ki je normalnemu življenju najbolj škodljiv, bi se jih izključno v skrajni sili dotaknil, celo spominsko tablo bi jim, morda, nekje postavil. A so prekrhke, za številne kri pijoče.

 

Pri meni ni tako, kot je pri nekaterih tistih, ki se hvalijo, češ da imajo tako čisto, da bi lahko s tal jedel. Imam mizo, in klopi ter stole, in tudi za krožnike vem, čemu služijo. Predvsem pa se pri meni ni potrebno že pred vrati sezuvati, pravzaprav se sploh ni potrebno, v kolikor se na čevljih ni nekega blata nabralo, ali snega. Tistega pa, ki se v čevljih nahaja, tistega pa itak v hiši ne želim.

 

Da, pravi »užitek«, to pospravljanje. Ko bi izbiral, potem bi takšna dela, zagotovo, nekam na konec najbolj sprejemljivih, všečnih opravil uvrstil, vendar – samo življenje je povsem podobne narave, nenehno razrešuješ, da novim težavam prostora narediš, nenehno ugotavljaš, da tisto, kar si se namenil početi, jemlje čas, celo hitreje, kot naj bi, v okolju, ki ni zadovoljno, če se z razkrajanjem ne izkazuje. In z nezmožnostjo dati interesom skupnosti, kakršnekoli že, prednost pred lastnimi.

 

Nebo se je zagrnilo, modrino prekrivajo neštete kapljice, ki, tu in tam, pristajajo na tleh, vmes pa, malo za šalo, počivajo. Bržčas iščejo nek navdih, v dnevih, v katerih so ga malodane že izpele, tolikokrat so se spuščale iz oblakov. Vsaj ozračje je ustrezno ohlajeno, da je moč lažje dihati.

Na glavi vse, a – živel praznik!

Ne, ni vse na glavi zaradi neke občasne aktivnosti, denimo telovadbe, delanja stoje, ne, pač pa kar konstantno, celo že predolgo »demokratično« obdobje, v katerem bi kri že zdavnaj butnila v betice, ko bi, v njih, imela kaj prizadeti. Vendar prazno ni ogroženo, zlasti, kadar je dobro prezračeno, ker skozi ušesa in usta prepih divja…

 

Znanost je nekaj povsem neumnega, celo nepotrebnega… v svetu bebcev, katerim so njih »znanja« malodane že v zibeli položena! V konkretnem primeru se zlasti sociologija, nekoliko tudi ekonomija in politologija, izkaže kot takšna, neumna, nepotrebna, kajti…

 

Danes Dežela obeležuje svoj dan, dan svoje državne »suverenosti«. Lepo, ni kaj. Še lepše bi bilo, ko ne bi izkazovala praznoglavosti, s praznovanjem nečesa, česar dejansko ni, pač pa obstaja samo – v praznih glavah. Vsaj na sociologijo se smem sklicevati, ob izkazanem svojem zapisu, glede na to…

 

Za svojo suverenost država potrebuje izpolnitev naslednjih petih pogojev (trdi omenjena veda): mora poznati svoje področje, vedeti mora, kje potekajo njene meje, do kod njen pravni red sega; mora imeti osnove, neke proizvodne vire, s katerimi zagotavlja, sebi, (vsaj) relativno neodvisno obstajanje; mora imeti svojo valuto, svoj denar, da s tem ko temu denarju vrednost opredeljuje, sočasno opredeljuje tudi vrednost vsega tistega, kar izvaža in uvaža; mora imeti svojo, neodvisno zunanjo politiko, sama mora in sme oblikovati svoj odnos do preostalega Sveta, na način, da zmore biti prepoznavna, da zmore, posledično, biti kot verodostojna, kredibilna upoštevana; mora imeti svoj uradni, državni jezik.

 

Resnično je nepotrebna, ta vražja sociologija, pravzaprav malodane celotna znanost… z izjemo tistih njenih delov, ki, denimo, prispevajo k razvoju nekih kuharskih, mizarskih, kleparskih… veščin! Čemu bi imeli sociologijo, ko pa vendar povsem napačno uči, in ko »ljudstvo« ter silni »strokovnjaki« in »odgovorneži« povsem drugače »vedo«?! Čemu bi na okrogli Zemlji ravnotežje lovili, ko pa lagodneje serjemo prek ploščatega planeta…

 

Ko pomislim na to, uradno, znanstveno opredelitev državne suverenosti… ko, obenem, pomislim tudi na konkretno, dejansko stanje, potem…

 

Prvega pogoja suverenosti Dežela NE izpolnjuje! Še zdaj se »sposobni« in zlasti »strokovni« pristojni prekljajo s sosednjo Hrvaško, še sedaj obstaja delček, neko področje, katerega si obe državi prisvajata, in skušata svoj pravni red na njem uveljavljati.

 

Glede proizvodnih virov… ja, nekoč, v nekih gnilih časih, med Deželani brezposelnosti ni bilo, pomeni, da so imeli kje delati, pomeni, da je bilo dovolj (tudi) proizvodnih virov, ki so nacionalni dohodek ustvarjali, danes pa… česar niso »sposobneži« (za svojo »sposobnost« nemalokrat tudi nagrajevani, z določenimi napredovanji) uničili… česar niso »poštenjakarji« (p)okradli (mimogrede: tudi oni so bili hudo kaznovani, nekateri celo s strogimi zapornimi kaznimi, v strogo varovanih in delujočih zaporih… v katerih so smeli imeti proste popoldneve, da so, za ohranjanje kondicije, lahko tenis igrali… pa izhode prek vikendov… in to, predstavljaj si to krutost, celo v nenormalno dolgem nekem obdobju služenja kazni, ki se je znalo tudi na nekaj mesecev raztegniti…)… česar niso »ustvarjalni« dobesedno razprodali, krepko pod dejanskimi vrednostmi (in je sleherna razprodaja trdnejše mesto v nekih hierarhičnih razporeditvah porodila)… česar niso, »suvereni«, »samostojni«, s »pokončno držo« preprosto zaprli (da jih je Unija hitreje v svoj objem, primežu, za vrat stiskajočemu, resda, podobnemu, sprejela)… so ohranili, da lahko še naprej, po malem, tako za hobi, uničujejo, odtujujejo, razprodajajo… medtem ko s tridesetletno zamudo svoj kupuj-slovensko trobezljajo, čeprav…

Ko bi ugotavljal, danes, kaj je od tega slovenskega sploh o(b)stalo, potem bi nekako takole izustil: v kolikor bi »tujina« danes zaprla vse »pipe«, iz katerih v Deželo (pri)tečejo prehranbeni (in premnogi drugi) proizvodi… pa razni energenti… in, da ne pozabim na to »malenkost«, predvsem denarna sredstva…v takšnem primeru bi »samostojna«, »suverena« Dežela doživela pravi kolaps, domnevam, da celo prej kot v mesecu dni…

 

Valuta?! Kako so se »trkali po prsih« (k sreči se niso po beticah, bi preveč donelo!), ob rojstvu tolarja! In kako zlahka so zavrgli to denarno »dete«, njihovo bojda celo, ko sta se ritnici razprli, da je bilo lažje v globino dospeti!

Kakopak, kot »enakopravna« članica Unije tudi Dežela »odloča« o vrednosti evra, čeprav, grešen jaz, menim, da bi njeno vlogo pri tem odločanju lahko, kot pravijo Srbi – okačili mačku o rep…

 

Samostojna, samovoljna zunanja politika?! Kako da ne, kakor gospodar, tako se tudi hlapec vedno opredeljuje, želeč svoje hlapčevstvo ohraniti… ker drugače, bi se dalo sklepati, sploh obstajati ni zmožen, pa je moč skozi usta nekih različnih janezov predvsem besede džonijev in hansov slišati…

 

Uraden, državni jezik, da, to je EDINI izmed znanstveno opredeljenih pogojev suverenosti, katerega Dežela izpolnjuje. EDINI. Pa še pri tem je moč ugotavljati destruktivno delovanje »ponosnih« in zlasti »klenih zavednih«, ko obstoječe slovenske besede hitijo nadomeščati s tujkami, da bi bili ja »nobel«, »razgledani«, »in«. In to počno tudi takšni, ki niti izgovoriti niso zmožni, pravilno, besed, pa naj bodo »domačega« ali pa »tujega« izvora. In to počno tudi takrat, kadar se »borci za suvereno uporabo« slovenskega jezika, na raznih srečanjih, v spakedrani, in z nekim narečnim naglaševanjem okrašeni, »angleščini« izkazujejo, ko svoje »modrosti« raztresajo, kot govna prek njive, v svet.

 

Pa, za vsak primer – nikarte resneje dojemati mojih besed, kajti, veš, jaz nisem normalen, celo hudo je, z menoj, »nekaj« narobe, zagotovo… v tem »normalnem« svetu nesposobnih, predvsem pa butastih, velikokrat tudi pokvarjenih, gobezdačev!

Kazen…

Sinoči sem, pri sestri in svaku, popil skodelico in pol kave… sledila je kazen, nekaj spanja sem ujel šele v jutru, med šesto in pol deveto…

 

Prav je tako, potrebno je kaznovanje, za neumnost in grešnost, čeprav…

Čeprav se mi zdi, da tam, kjer sta običajni, »normalni« celo »vrlini«, obstajata brez kaznovanja.

 

Zjutraj sem odprl steklenico najdražje penine. V »šali«, v mislih zgolj, da »proslavim« neko »obmesečnico«. Natanko pred mesecem dni so namreč v nekem javnem zavodu, ne v Deželi, povedali, da mi bodo poslali knjigo, antologijo, v katero sem vključen. In do danes knjiga še ni uspela niti kreniti, na pot…

 

Deželani pravijo, da obljuba dela dolg, Srbi pa vedo, da je obljuba veselje neumnemu, celo, če se strogo prevoda držim, noremu. In kar nekaj dolžnikov imam, po tem vprašanju, kar nekaj jih je, ki so mi izpričali, da sem butec, ker sem na njihovih besedah slonel…

 

Osebno imam navado previdno obljubljati. Za tisto, za kar vem, da bom zmogel z gotovostjo uresničiti, nimam nekih ovir, pri zadevah, ki pa niso izključno od mene neposredno odvisne, tam pa obljube nekoliko »ohlapne« izrečem, ker jih časovno ne upam opredeliti. Zlasti takrat, ko je nekega dela prek glave, in takrat, ko je izpolnitev obljube pogojena tudi z denarjem, katerega se mi, k sreči, ni potrebno otepati…

 

Kadar nečesa ne nameravam narediti, iz kakršnegakoli že razloga, takrat tako tudi povem. In ne obljubljam, tudi za to ne, da bi se prosilca, in njegove prošnje, znebil, vsaj začasno. Ne maram laži, ne maram dolgov, in nimam potrebe po porajanju neumnih, jih je že tako več kot preveč.

 

Kdor čaka, dočaka, trdijo »poznavalci«. Dočaka, zagotovo, nekaj že, in če tistega ne, na kar se je usmeril čakati, potem vsaj spoznanje, da je to zaman naredil. Lagal bi se, ko bi trdil, da nisem dočakal tudi izpolnitev nekih obljub, a bi se še bolj, lagal, ko ne bi zapisal, da sem na izpolnitve večine – čakal zaman. In to praviloma celo pri obljubah, pri katerih niti s prstom nisem mignil, da so se rojevale. So mi »dobri« in »pošteni« sami od sebe hiteli z njimi streči. Pardon, daljšati nos…

 

Kazen mora biti. In tudi je, vsaj tu in tam. Za tistega, ki verjame, zagotovo. Včasih celo tudi za tiste, ki, načeloma vsaj, sploh ne bi smeli dospeti do možnosti grešitve, a so, v tem na glavo obrnjenem svetu, da ne zapišem neumnem, nemoralnem, tudi kazni na glavo obrnjene, pa – za kazen, ker si uničil, pokradel, napreduješ, na neki karierni lestvici. In tudi to je bolje, kot nič, »družba«, sebi in tebi ustrezno, pokaže, da ceni tvoje sposobnosti, tvoja znanja in veščine…

Ne išči glave, kjer je ni…

Ne pričakuj od osla, da bo še kakšno drugo delo poznal, kot fizično!

Hlev mu je samoumeven, tudi napajalnik, in jasli. Celo to, da nekdo za njim smrad pobira, mu je povsem »normalno«.

Revež, kako bi vedel, da je bila celo za vile glava potrebna, in ne njegove mišice?! Obenem pa…

Tako silovito je »deloven«, da – ko mu ne bi bilo treba, ko ne bi prek nujnega zla, delo poimenovanega, do ugodja dospeval, takrat bi, bržčas, zgolj prežvekoval, in svoja dognanja, spod repa padajoča, razpredal…

Praznik(i)…

Cerkvenih praznikov nikoli nisem obeleževal, državne sem, dokler nisem ugotovil razhajanja med besedami in dejanji…

 

Danes ničesar več ne praznujem.

Nisem običajno »domovinski«, moja domovina je planet, pa še ta je v rokah tistih, katerim ne pripadam.

Nisem »zaveden«, in tudi sicer se ne pustim zavajati.

Nisem »napreden«, napredka ne žrem, rad bi ga živel.

 

Nekoč sem imel sanje. Imel sem slike podob, do katerih, očitno, nikoli ne bom dospel. Vprašanje, če bo kadarkoli človeku do njih uspelo!

Nekoč sem imel bodočnost, a so me pahnili v nazaj.

Nekoč sem imel ideale. Pravzaprav jih imam še vedno, čeprav se mi kažejo kot še hujše praznoverje, kot je verovanje v bogove, v občo »dobroto«, »poštenost«, in v podobne laži.

 

Nekatere moti, ker ne obešam zastave. Je ne morem. Nimam, na hiši, pritrjenega droga zanjo. Sploh zastave nimam, si je še nisem omislil, da bi jo dal izdelati. In da bi bilo z nje razvidno marš-svinjarija, in živelo-Dobro…

 

Tudi kot dela-prost-dan, ali dan-žretja-in-pitja, mi prazniki ne pridejo v poštev. V brezdelju crkavam, jem izključno po potrebi, svojega zadovoljstva ne iščem v steklenici. Pravzaprav mi zmorejo biti prazniki celo moteči, ker me na hinavščino opozarjajo. Temnih pogledov ob prazničnem ropotanju moje kose sem se že navadil, in mi je zanje še manj mar, kot za minuli sneg…

 

Praznikov ne obeležujem. Z izjemo nekih osebnih, a ne neposredno mojih, pač pa praznovanj tistih, katere zmorem imeti rad. In v njihovem veselju tudi kanček veselja zase najdem. Kakor v njih žalosti svojo živim.

 

Še huje: samo za Novo leto vem, brez koledarja, na kateri dan pade, in za neke obletnice, nekih, ki so, še vedno, moji, ali pa so to bili, ker jih, preprosto, ni več. Zgolj v meni so obstali, da me njih odsotnost zapekli.

Vedel bi, kakopak, tudi za praznik dela, ko bi hotel vedeti, med vsemi, katerim je ne-delo ljubše! Tudi za dan, v katerem je v Jajcu nastalo neko upanje, bi vedel, ko ne bi živel med njimi, ki zmorejo vse v rit stlačiti! Dobro, ni daleč stran od jajca, a kljub temu, riti in ritni mi nikoli niso bili sprejemljivi.

 

Obletnice svojega rojstva ne praznujem. Čemu bi jo, ko pa ga preklinjam?! A zmorem spiti, nekaj malega, na te dneve, ker me vse bližje h koncu, mojemu, peljejo. Nisem vreden, v svetu nevrednih, in tudi oni, in njih svet, meni ni.

 

Da, ne obeležujem praznikov. In tudi za jutrišnjega ne bi vedel, ko ne bi s sestro govoril, ko mi ne bi povedala, da bo, zaradi praznika, v počitniškem svojem domu.

 

»Lepo« je, da so »demokratični«. »Lepo« je, da so tržna roba, nenehno v prodajo dana. »Lepo« je, da zmorejo ob slednjem vetru zamenjati vse tisto, kar jim »šteje«, kar jim je »vredno«, od vere v onostranske, prek države, družbene ureditve, pa vse do svojih »prepričanj«, posledično tudi ravnanj, usmerjenih izključno v njih riti dobrobit. Da, njih rit, njeno zadovoljstvo, je edina stalnica, ki »krasi« večno prilagajajoča se, lažniva, pokvarjena, hinavska, predvsem pa bebava in pogoltna bitja… ki v sebi ničesar omembe vrednega najti ne zmorejo, pa jim nadomestki prav pridejo, da do »vrednega« dospejo. Uboga beda!

Moj imam-rad...

Moj imam-rad temelji na Lepoti, katere z očmi ne moreš videti.

Bog ne daj, da bi se videli…

Ko bi hotel biti svinja, bi me imele svinje rade, a kaj, ko pa svinj ne maram.

 

Biti nenačelen je edina »načelnost«, s katero se izkazujejo ti, za katerih fasadami vrednosti ni najti.

 

Niso oni pokvarjeni zaradi Sveta, pač pa je Svet pokvarjen zaradi njih!

 

Za pijanstvo krivijo alkohol… za pohlep jim je kriv denar… za nepoštenost obtožujejo priložnost… bog ne daj, da bi sebe videli!

 

Največja onesnaženost, največja škodljivost vesolja so – nagonski v telesih človeka!

Sila preprosto…

Razumevanja se ni moč naučiti, moč ga je graditi skozi učenje, kadar le-to ni – učenje ponavljanja. A za nekaj takšnega ne smeš biti soroden občosti.

 

Ko bi se človek pred deset tisočletji sparil s šimpanzom, bi danes v živalskih vrtovih razkazovali »ljudi«, nekoliko bolj kosmate, čokate »ljudi«.

 

Ni umazane poti, ki bi do čistega cilja pripeljala, in ne nevredne, ki bi do vrednega.

 

Obožujejo z nogami in s komolci »uspešne«, za tiste, ki uspevajo z glavami, jim ni mar. Kako bi jim bilo, ko pa za uspeh z glavo najprej potrebuješ – glavo imeti!

 

Med bebci si največji bebec, če nisi bebec!

Razlika…

Obstaja velika razlika med »ljudskimi modrostmi« in modrostmi, katere si »ljudstvo« prisvoji, ne da bi jih razumelo.

Veselo v nazaj…

Ko bi se neki galilei učili v šolah, bi tudi oni danes »vse vedeli«. Pardon, ne vsega, kajti – tudi oni ne bi vedeli kako zabiti so!

 

Če je res, da vsak mrtvec pomodri, potem tudi obči dospejo do modrosti.

 

Smisel učenja ni prepričanost v védenje, pač pa dvom vanj.

 

Od njihove pomodrelosti glava ne boli, od njihove modrosti pa.

 

Uradno prepoznana žival pozna svoje zmožnosti, uradno neprepoznana pa o njih zgolj domneva.

 

Kadar gre zgodovina navzgor, takrat ne odločajo vsi. Ko gre navzdol…

 

Papigi ne pomaga, da zna enciklopedijo na pamet. Pomagalo bi ji, ko ne bi imela samo pameti.

Žalostno, a še kako resnično!

Bedak z diplomo je še vedno bedak, le da ima potrdilo o svoji »strokovnosti«.

Tudi okrašeno ostaja grdo…

Lépo ne potrebuje krasitve, grdo kljub krasitvi ostane grdo.

 

Kjer šteje izgled, tam ni ničesar šteti.

 

Neumnosti ne potrebuješ zavajati, laž je njena resnica.

 

So za pravičen Svet, a brez njih krivice ne bi bilo.

 

Spominjajo na zrcala, za podobo ničesar.

 

Janezek se uči bedarij, da bi jih janez obvladal.

 

Za naprej vse vedo, za nazaj mislijo, da so vedeli.

 

Učenje ni prežvekovanje domnev, pač pa ugotavljanje dejstev.

 

V vsakem času so najpametnejši, in vsak čas jih na laž postavlja.

 

Hoditi z njimi je hoditi v temo, hoditi za njimi je v temo dospeti.

 

Človek jim je Zemljo zaokrožil, pa ne morejo do obzorja.

 

Nešteto šolskih resnic se je izjalovilo, a njim je naučeno še vedno znanje.

 

Zmorejo uk, in že so boga za brado prijeli. Ko bi se zmogli učiti, bi vedeli, da ga ni.

 

Največja zgrešena investicija je izobraževanje občestva.

 

Njih vrednosti so njih imetja. Pomeni, da so brez imetja – nič.

Ni mi uspelo…

… prepričati Oliverja…

 

Zjutraj sem nameraval zastaviti s košnjo Velikega brega, vendar je bil nemajhen njegov del »nastlan« z drvmi, kostanjevimi, pa sem sklenil, da se najprej tega lotim…

 

Začel sem okrog pol devete in, čim me je zagledal, je prihitel, sosed, rekoč, da bova skupaj. Nekajkrat sem mu dejal, da naj se ne obremenjuje z menoj, da ima pri sebi veliko dela, radi katerega je tudi prišel iz Zagreba, a ni pomagalo. Odločil se je, pa če se vse razleti…

 

Družno sva sopihala prek nič kaj prijetno ogretega brega, skorajda do dvanajste, s kratkimi, ampak zares kratkimi, sapo lovečimi predahi, in ne samo, da mi ni pustil nositi malo težjih kosov, čokov, niti dvigati jih nisem smel, ne da bi tvegal njegovo nestrinjanje, pa čeprav so, v primerjavi z lanskoletnimi, krepko lažji…

 

Zdaj je vse pod streho in priznam, da brez Oliverjeve pomoči tega danes ne bi dokončal! Nikakor. Ne samo, da bi mi zmanjkalo sape, pač pa predvsem volje.

 

V preostanku dneva si bom dovolil nedeljo, edino, kar še nameravam narediti, okrog četrte, je obesiti perilo. Včeraj je stroj dvakrat pral, in tudi danes v drugo pere, in samo še enkrat ga moram zagnati, v tem tednu, verjetno v torek, ko bo elektrika po nižji tarifi.

Le bedak…

Male ni,

noč ne spi,

mislim pa vstajenje,

vrgel stran,

v zaman,

svoje sem življenje!

Idiot,

svojo pot

v dobro sem dajal,

da smrdljiv

gnus mi gnil

prav vso je zasral!

Le bedak

v korak

z Dobrim družno gre,

kjer svinjak

zasmraja zrak,

in govnasto je vse!

Povsem drugače…

Popoldan, danes, naj bi šel k sestri, približno dvajset minut vožnje imam do njene počitniške hiše, a se je povsem drugače dan odvil, kajti…

 

Včeraj je prišel Oliver, in proti večeru zastavil s kostanjem, rastočim na meji, za katerega sva se domenila, da ga bova odstranila. In je delal tudi dopoldne, danes, sam, medtem ko sem jaz sredi dneva Malo odpeljal…

 

S sestro sem se domenil za drugič. Ne morem Oliverja samega pustiti, delati, pa ne samo zaradi tega, ker bo ves les v mojih kuriščih končal. In popoldne, ko je sosed zaključil z opoldanskim počitkom, sta, družno, dve motorki zapeli…

 

Ko samo na kup vej pomislim, katerega je bilo potrebno odvleči v bližino deponije, kjer na nadaljnjo obdelavo (drobitev) čaka, »se utrudim«, ko pa pridodam to, da je malodane ves les razrezan, zvečine na, po dolžini vsaj, če že po debelini ne, uporabne kose…

 

Nekaj minut pred deseto, že v temi, sem dospel do kleti, da sem škornje zamenjal s coklami. V kuhinji, in zgoraj, »prijetnih« osemindvajset stopinj, jaz pa crknjen, da niti lakote ne čutim, čeprav danes še ničesar nisem jedel. Najprej sem mačkom dal za jesti, nato šel pod tuš, in si »kratkega« nalil…

 

Od kostanja je ostal »samo« še spodnji del debla. »Zabavna« zadeva, glede na to, da sta najini motorki bolj »hobi« izvedbe, deblo pa meri, v premeru, vsaj šestdeset centimetrov, obenem pa sva se dela lotila v času najintenzivnejšega drevesnega živetja. A bo, nekako že bo, ni vrag. Vem, žal vem, da bo, kakor vselej, in kakor je tudi danes, glavnino dela nase prevzel Oliver (zaščitniški je do mene, ne vem, morda zaradi mojih let – osemnajst več jih štejem, od njegovih – morda zaradi tega, ker sem tak bedak, morda, ker sem tako grd, da sem se, po določenih izjavah določene osebe – nekateri, pač, ne premorejo ne vesti, posledično tudi ne sramu – kot tiran izkazoval – bentiš, cepec zahojen, koliko življenja, svojega, si odtrpel, zato, da si iz dreka izvlekel?!), a več kot sodelovati po najboljših svojih močeh ne zmorem. Kakorkoli že…

 

Ko sva se, Mala in jaz, igrala na dnu Velikega brega, se je, tu in tam, zgodilo tudi to, da se je spotaknila, in pristala na kakšni kostanjevi ježevki. Še malo, in tudi poslednje bodo strohnele, novih pa več ne bo, in – če bo padlo, dete, bo na mehki travi pristalo…

Napreden Svet?!

Staršev ne moreš izbirati, in tudi govno ima »pravico do starševstva«.

 

Iz malega govna veliko govno zraste.

 

Kjer je nemoralnost »normala«, tam se normali slabo piše!

 

Če psa rešiš propada, si naredil dobro delo, če rešiš »človeka«… nisem najbolj prepričan v to.

 

Galileo, zaman si živel! Že res, da je TVOJA resnica dospela na plan, a je res tudi to, da je Zemlja, še vedno, ploščata!

 

»Sodobni človek«?! Sodobni so zgolj toliko, kolikor sodobne pripomočke uporabljajo, ljudje pa zgolj toliko, kolikor so tako poimenovani.

 

Samo tam, kjer pojma nimajo o inteligenci, lahko o »umetni inteligenci« govorijo! Ne nazadnje, če sebe smatrajo za inteligentne…

»Majhna« razlika…

Človeku je vedno dana možnost izbire, živali nikoli, jo nagoni skozi njeno živalskost vodijo.

Verjemi, vem…

Ko enkrat spoznaš pokvarjen smrad, takrat z gnusom sprejemaš njegove besede, vedoč, da eni sami črki ne smeš verjeti! In bolj kot je tumpast, ta smrad, bolj je prozoren v svoji plehki puhlosti.

K sreči (tudi) smradu, slej ko prej, odklenka.

»Nikoli ne veš kdaj boš sam pomoči potreben…«

… to, zagotovo, NI prava osnova za ugotavljanje uvidevnosti, dobrote, pomoči, pač pa zgolj za ugotavljanje preračunljivosti, sebičnosti!

»Prijatelji«…

Dokler je bil na položajih, moj oče… kot na avtobusni postaji so se, krog njega, vrstili številni »prijatelji«, pričakujoč, da bo zanje nekaj naredil… ko pa je bil upokojen, in zlasti takrat, ko je bil pomoči potreben – zlahka, na prste ene roke je zmogel prijatelje prešteti!

K sreči obči »vedo«, kaj je to prijateljstvo, pa se niti slučajno napak ne izkazujejo… dajejo, dokler jim je jemati, jemljejo, ne da bi vračali!

Vsaka šola nekaj stane…

Življenje med njimi »dobrimi« me je naučilo, da zmorem tudi ne pomagati.

Netvorna bitja…

Ni živali, tudi tiste ne, ki »človeštvo« sestavlja, ki bi zmogla drugače kot izrabljati danosti, katere okolje ponuja, pa – ko požre, strada, čakajoč, da se bo »samo« obnovilo…

Prav radi tega je Narava ustvarila tudi plenilce, da redčijo travožere, ki bi sicer vse do golega požrli… in je ustvarila parazite, razne prenašalce bolezni, da zmorejo tudi mesožere številčno (o)brzdati…

Edino bitje, ki zmore okoliščine nadgrajevati, jih lepšati, jih izboljševati, je – človek-razumsko bitje, Homo Sapiens! In prav ta človek je deležen nenehnega spotikanja, s katerim se dvonogo, BEBAVO živalstvo do njega izkazuje, pa… namesto, da bi svoj MARŠ temu živalstvu izrekel, še gleda, kako bi mu okoliščine (o)lajšal!

Dokler ne boš spoznal, človek, s čem imaš opraviti, do tedaj te bo, poleg izvirnega tvojega greha (tega, da si se z živaljo spečal), teplo tudi tvoje nerazumevanje dejstev, čeprav…

Že tisočletja »pojasnjuješ« (krepko) različnost med posamezniki, razumskimi, tvornimi, in občostjo, absolutno večino, z neko »vzgojo«, »neizobraženostjo«, ne vem s čem vse ne, le – ko bi pomislil, samo pomislil, o tem, da je še psa moč socializirati, v njegovem, enem samem življenjskem obdobju, medtem ko se oni nenehno z istimi izkazovanji izkazujejo… kaže, da ni težava v vzgoji, učenju, socialnih okoliščinah, pač pa, preprosto – v genu MCPH1, v šimpanzovem, Neandertalčevem genu, ki v njih beticah razumskosti NE omogoča, in žival(skost) ohranja!

In vendar se vrti…

… in ponavljal bom, dokler me ne onemogočijo:

»Strokovnim jezikoslovcem«…

… in predvsem tistim, ki jih »srbizmi« motijo… ne vedočih o skupnih koreninah južnoslovanskih jezikov… predlagam, da omislijo novo poimenovanje najmanjšega prsta, kajti…

Beseda mezinec izhaja iz besede mezimac, kar, še vedno, v srbskem jeziku pomeni, če preprosto, dobesedno prevedem – crkljanec…

Prekletstvo…

Biti dober, imeti rad – prekletstvo, med sebično golaznijo!

Človek ni rojen, da bi živel med živalmi, a mu je prav to »dano«, pri čemer…

Neprimerno bolje se je razdajati uradno prepoznanim živalim, kot pa dvonogemu živalskemu smradu, ki daje, da lahko jemlje, in jemlje ne da bi vračal!

 

Tako (SE/BE) »imajo radi«, da so zadovoljni samo, če je po njihovem, ne vedoč, da je imeti-rad-drugega isto kot odrekati se sebi, v prid drugega! Odrekati se tistemu »po moje«, da bi lahko bilo »po tvoje«, »po najino«, »po naše«!

»Najprej moraš imeti rad sebe…« - MARŠ, golazen smrdljiva!

 

Tudi pri svinjah gre »ljubezen« skozi želodec in posteljo!

 

Odstrani nagonskost iz človekovega sveta, pa bo v hipu ta svet pravičen, dober, lep! Če pa bo ta nagonskost obstala, v človekovem svetu, potem – kolikor še ni, bo v polnosti planet opic zaživel!

 

Če si se jim za življenja dajal, se jim vsaj mrtev odvzemi!

 

Ne lepšaj smrádu! Bolj kot mu boš lepšal, manj zraka ti bo puščal!

 

Ne nastavljaj desnega lica, ko te po levem udari, pač pa – stisni pest, in mu vse čekane v goltanec sesuj!

»Ponosna« govna…

Za vse, s čemer se ponašajo, se lahko zahvalijo človeku!

Ko bi bilo po njihovem, nagonskem, bi še vedno obstajala kamena doba!

Ne žali me…

… s trditvijo, da sem ljudomrzec, kajti to je LAŽ!

Človeka imam še kako rad, sem pa človejakomrzec! Ne maram sebičnih, goltavih, preračunljivih, pokvarjenih, nagnusnih in predvsem butastih živali, mislečih, da so ljudje!

Tudi na sprehodu…

… nenehno čivka, nekaj razlaga, in, v podporo razlagi, gestikulira, krili z ročicama…

 

Je dobro bitje, predobro, za vse, kar jo čaka, in za to, kar že doživlja, po malem, in ne vede!

 

Zvečer mi je dejala, noseč nek moj koncept v roki, da je poštar, in da mi nosi najlepše darilo.

Dete moje, sem ji povedal, ni za tato najlepšega darila, nič več, bi pa bilo, ko bi imel moč zaščititi te, pred vsem tistim, kar sem sam doživel in kar, še zdaleč ne, sploh ni oddaljeno od tebe. Najprej boš spoznala maske, pretvarjanja, laži, hinavščino, hip za tem tudi sebičnost, preračunljivo, do obisti pokvarjeno, brezdušno. A ti pri tem kaj dosti ne bom mogel pomagati, žal.

»Rad« imam »strokovnjake«…

… ki vedo, da so zaradi križanja z Neandertalcem postali odpornejši (zlasti v beticah, odpornejši v boju proti razumevanju, op. p.), sočasno pa »vedo«, da so, čeprav križanci, ljudje…

Blagor Svetu, s tako bebavimi »strokovnjaki«!

Bogat, imam svoj MARŠ!

Kar počnem, po novem, počnem za lastno zadovoljstvo, vedoč, da so redki, ki bi zmogli razumeti, in so, vsaj načeloma, mojega početja vredni.

 

Ne potrebujem tisoč »prijateljev«, že deset mi jih je preveč, kadar med njimi enega dejanskega ni.

 

Med dosežke svojega življenja štejem tudi to, da sem dospel do tistega MARŠ, katerega zmorem, zlahka, slehernemu govnu izreči.

 

Med živalmi uspešno preživiš že s tem, da ne postaneš žival!

 

Svet si zasluži svoj konec, bi bilo pa dobro, ko bi človek preživel, čeprav – bakterije, črvi, podgane… so odpornejše na spremembe…

Predmet obžalovanja...

Ne obžalujem, da sem dobro počel, obžalujem, da sem ga počel dobrega nevrednim!

Bog ne daj…

… med »poštenimi«, »resnicoljubnimi«… govoriti resnico! Oni ja »po svoje vedo«, pojasnjevati, razlagati njim pa je popolnoma enako, kot bi pojasnjeval psu. Da, tudi pes je pameten, vsaj toliko kot oni, in razni telefoni, če ne celo več, kajti – pes, v naravi (četudi v podobi volka) ne spodkopava lastnega sveta, zmore svoje žretje prilagajati konkretnim okoliščinam, oni pa…

Groza, človek, kaj si naredil, ko si se z živaljo sparil!