Danes
sva ugotovila, da je ozračje, pri dvaintridesetih, v senci, premalo segreto, pa
sva zagnala pečico…
Dete
je, za kosilo, hotelo hrenovke, le-te pa so, po mojem prepričanju, krepko premalo
za otrokov obrok, pa sva tudi krompir (s)pekla.
Razrežem
ga na majhne kose, in ga pečem na »tihem« ognju, da se lepo obarva, obenem pa
postane mehak in ostane sočen. In tako sva skorajda uro ogrevala kuhinjo. K
sreči je bilo v njej za približno pet stopinj manj vroče, kot zunaj, obenem pa
je prijetno pihalo, da je zrak dospeval v prostor.
Ko je
»podrla kupček«, sem vedel, da moja ogreta prizadevanja niso bila zaman.
Ni komentarjev:
Objavite komentar