Danes
sem si izpolnil očetovsko željo, s tem, da sem na Velikem bregu pokosil vse
najine igralne površine, in dostope do njih. Resda sem delal brez prekinitve,
resda sem tudi preklinjal, a dospel do izpolnjene želje, potemtakem tudi do
zadovoljstva, po tem vprašanju, seveda.
K
poroditvi drugega kančka zadovoljstva je prispevala »bunkica«, poganjek
lubenice, rastoče tik mladega kakija, posajenega nedaleč stran od kuhinjskih
vrat.
Nekaj
lubenice je letos že jedlo, moje Malo, in nekaj pečk je končalo pri kakiju.
Očitno je iz ene pognalo. Zdaj upam, da rastline ne bova, med igro, pomendrala,
in še bolj upam, da se bo tudi z dozorelim plodom izkazala. Nekaj let nazaj sem
doživel podobno – z »divje« rastline sem v oktobru snel zrelo lubenico.
Med
košnjo so mi v misli »zahajali« neki »nadpovprečni« povprečneži. Ni jih malo,
nasprotno, vsak povprečnež (vsaj med temi, katere sem smel, žal, spoznavati) je
o sebi prepričan, da je drugačen od ostalih, da je »nekaj posebnega«, pa…
Znanost
nad-, pod- in povprečje ugotavlja na temelju miselnih zmožnosti (posledično in
posredno tudi zmožnosti čustvovanj), in po teh ugotovitvah v povprečje sodi
približno – 95,8 % celotne dvonoge-v-oblačila-odevajoče-se-populacije,
potemtakem skoraj vsi. In pri tem, kakopak, nastane »majhna« težava, tako »majhna«,
da se vesolje izkaže kot pikica v primerjavi z njo, kajti…
Teh,
vseh ostalih, ki ne sodijo v povprečje, je samo, približno, 4,2 %, in se nekako
prepolovijo, pa se dobra dva odstotka znajdeta med podpovprečnimi. Mednje se »nadpovprečen«
povprečnež zagotovo ne uvršča, in ima, vsaj v tem primeru, tudi prav, kajti
država do teh podpovprečnih poseben svoj odnos izkazuje, in jih obravnava v
okviru ustreznih ustanov, med katere sodijo tudi umobolnice. In ni dovolj biti
povprečno butast, da bi dospel v takšne ustanove…
Pomeni,
da – če niso podpovprečni, ti, »nadpovprečni« povprečneži, če so »nekaj
posebnega«, in ne običajno brezlično povprečje, potem sodijo samo k –
nadpovprečnim?! Ampak, k
vragu, tudi tu se težava, enako »majhna« kot poprej zapisana, pojavi, kajti –
upoštevaje, da sta samo dva od stotih nadpovprečna, upoštevaje razpršenost teh
nadpovprečnih po Svetu, pa različna interesna področja, različna področja
delovanja… hude težave moraš spoznati, kot nadpovprečen, da sploh srečaš
nekoga, ki ti je vsaj (od daleč) podoben, kaj šele enak, s katerim se zmoreš
ustrezno pogovarjati, s katerim zmoreš tudi, ali pa celo, prijateljstvo
vzdrževati, medtem ko se oni, »nadpovprečni« povprečneži, pogovarjajo (namenoma
besede ne zapišem v navednicah, namenoma ne uporabim fraze
mlatenje/prazne/slame) malodane z vsakim, in malodane z vsakim so tudi v »prijateljskih«
odnosih…
Nasprotja
ne gredo skupaj, niti se privlačijo, pa v primeru, da si nadpovprečen, ne
zmoreš v povprečju (s katerim se pogovarjaš in »prijateljuješ« z njim)
zadovoljstva najti! Ne, nekaj takšnega ti je dano samo v okviru omenjenih dveh
odstotkov tebi podobnih.
Razhajanja
so pri njih, pri občih, nekaj običajnega, tudi sicer, in redno, vselej. Na
jezikih, denimo, o vsem »vedo«, v glavah in v dejanjih malodane ničesar. Zato
ne kaže, v primeru nagonskega občestva, seveda, verjeti besedam, pač pa
izključno dejanjem, pokazanemu (in dokazanemu), praksi…
V
bistvu… svoj biti-nekaj-posebnega skušajo dosegati, in, nekaterim vsaj, za
nekaj časa to tudi uspeva. V različnih podobah, in niti ena med njimi ne govori
o VSEBINSKI različnosti!!! Tako, na primer, tekmujejo v svojem
biti-nekaj-posebnega z imetjem… z oblačenjem (t. im. modni trendi uspevajo
izključno zaradi zakompleksiranih bebcev, ki želijo biti nekaj-več… kot
dejansko zmorejo biti)… s kupovanjem (da, tudi potrošnitvo uspeva izključno
zavoljo nikoli-sitih, večno goltavih butcev… posledično zavoljo takšnih butcev
uspevajo tudi bogatenja posameznikov, bogataši, ki izrabljajo naravne danosti =
bebavost občestva, in na temelju tega proizvajajo, ponujajo, prodajajo)… z
raznimi tetovažami, rinkami, zdaj že malodane na vseh delih telesa nameščenimi
(da, ne trdim brez razloga, da je kamena doba še vedno v njih, in razna plemena
ter njih načini izkazovanja pripadnosti matični čredi, in medsebojnega
tekmovanja v »pomembnosti«)… z letovanji v »mondenih« krajih (vsak normalen se
želi odpočiti v miru, a oni ne morejo biti »in«, če ne gredo tja, kamor sta šla
micka in lojze, običajno v beton, asfalt, zlasti pa v gnečo)…
V
bistvu je njihova »posebnost«, ki jo za šalo, za grozljivo šalo zapišem, samo v
tem, da so – z vidika človeka, razumskega bitja, posebne vrste »ljudje«,
nagonska bitja v človeškem telesu. A tudi ta »posebnost« postane nič-posebnega,
se dobesedno v nič razblini, glede na to, koliko jih je, kajti – ne išči
posebnosti v množicah nič-posebnežev. In…
Ko samo
na to pomislim, koliko obtoževanja raznih predmetov, celo pojmov, sem slišal, v
četrt stoletja svojega neposrednega soočanja z njimi, ugotavljanja usmerjenega
v proučevanje njih nezmožnosti, bolje vzrokov le-teh… bentiš, moraš biti zares
prav nič poseben, pač pa povsem običajen bebec, da denar kriviš za pohlep,
orožje za vojne, cesto za nesreče, priložnost za nepoštenost…
Kar
poznam ljudi, vsi so zadržani, skromni, previdni v ocenjevanju samih sebe, in
potrebujejo nek čas, dokaj dolg čas, predvsem pa neka konkretna dela, neke
konkretne rezultate (lastnega dela), preden do samozavesti dospejo, dočim… ti,
prav vsi »nadpovprečni« povprečneži že od rojstva razpolagajo s svojo »samozavestjo«,
dejansko z DOMIŠLJAVOSTJO ( = ugotavljanje na temelju NEOBSTOJEČIH zmožnosti),
in, brez slehernega zadržka, krenejo prevzemati razna delovna mesta, razne zadolžitve
(hudir, kjer vsak bimbo lahko postane »strokovnjak«, »politik«, »voditelj«…),
da bi, čez čas, ko se izkaže, da izključno na jezikih razpolagajo s svojim »znanjem«,
vse krog sebe s prsti kazali češ oni-so-krivi-da-nismo-uspeli…
Pač,
tako se je zgodilo. Med košnjo tako in tako ničesar pametnega nimam za početi,
pa lahko vsaj o samovšečnih, domišljavih bebcih razmišljam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar