Kazen…

Sinoči sem, pri sestri in svaku, popil skodelico in pol kave… sledila je kazen, nekaj spanja sem ujel šele v jutru, med šesto in pol deveto…

 

Prav je tako, potrebno je kaznovanje, za neumnost in grešnost, čeprav…

Čeprav se mi zdi, da tam, kjer sta običajni, »normalni« celo »vrlini«, obstajata brez kaznovanja.

 

Zjutraj sem odprl steklenico najdražje penine. V »šali«, v mislih zgolj, da »proslavim« neko »obmesečnico«. Natanko pred mesecem dni so namreč v nekem javnem zavodu, ne v Deželi, povedali, da mi bodo poslali knjigo, antologijo, v katero sem vključen. In do danes knjiga še ni uspela niti kreniti, na pot…

 

Deželani pravijo, da obljuba dela dolg, Srbi pa vedo, da je obljuba veselje neumnemu, celo, če se strogo prevoda držim, noremu. In kar nekaj dolžnikov imam, po tem vprašanju, kar nekaj jih je, ki so mi izpričali, da sem butec, ker sem na njihovih besedah slonel…

 

Osebno imam navado previdno obljubljati. Za tisto, za kar vem, da bom zmogel z gotovostjo uresničiti, nimam nekih ovir, pri zadevah, ki pa niso izključno od mene neposredno odvisne, tam pa obljube nekoliko »ohlapne« izrečem, ker jih časovno ne upam opredeliti. Zlasti takrat, ko je nekega dela prek glave, in takrat, ko je izpolnitev obljube pogojena tudi z denarjem, katerega se mi, k sreči, ni potrebno otepati…

 

Kadar nečesa ne nameravam narediti, iz kakršnegakoli že razloga, takrat tako tudi povem. In ne obljubljam, tudi za to ne, da bi se prosilca, in njegove prošnje, znebil, vsaj začasno. Ne maram laži, ne maram dolgov, in nimam potrebe po porajanju neumnih, jih je že tako več kot preveč.

 

Kdor čaka, dočaka, trdijo »poznavalci«. Dočaka, zagotovo, nekaj že, in če tistega ne, na kar se je usmeril čakati, potem vsaj spoznanje, da je to zaman naredil. Lagal bi se, ko bi trdil, da nisem dočakal tudi izpolnitev nekih obljub, a bi se še bolj, lagal, ko ne bi zapisal, da sem na izpolnitve večine – čakal zaman. In to praviloma celo pri obljubah, pri katerih niti s prstom nisem mignil, da so se rojevale. So mi »dobri« in »pošteni« sami od sebe hiteli z njimi streči. Pardon, daljšati nos…

 

Kazen mora biti. In tudi je, vsaj tu in tam. Za tistega, ki verjame, zagotovo. Včasih celo tudi za tiste, ki, načeloma vsaj, sploh ne bi smeli dospeti do možnosti grešitve, a so, v tem na glavo obrnjenem svetu, da ne zapišem neumnem, nemoralnem, tudi kazni na glavo obrnjene, pa – za kazen, ker si uničil, pokradel, napreduješ, na neki karierni lestvici. In tudi to je bolje, kot nič, »družba«, sebi in tebi ustrezno, pokaže, da ceni tvoje sposobnosti, tvoja znanja in veščine…