Dvomim, torej sem!

Da, takoj na začetku, uvodoma, bi modificiral Dekarov »mislim, torej sem«, in ga povsem drugače (čeprav, vsebinsko gledano, enako), z »dvomim, torej sem« zapisal…

Čemu? Preprosto, iz dveh razlogov…

 

Prvi razlog je v tem, da – za to, da zmoreš obstajati v podobah nekega SUVERENEGA (o samem sebi DEJANSKO odločujočega) bitja, se moraš najprej SAMEGA SEBE v celoti ZAVEDATI, kar pa nagonskim bitjem, med katera človejaki sodijo, in so tudi misleča bitja, NE uspeva!!! Pomeni, da je zgolj misliti krepko premalo (za celovito zavedanje samega sebe in/ali česarkoli drugega)!

 

Drug razlog pa je v tem, da zmore biti mišljenje zares konstruktivno, produktivno, takrat, kadar zmore DOSPETI do DEJSTEV, takrat, potemtakem, kadar zmore UGOTAVLJATI RESNICO!

Ves napredek, brez izjeme, namreč temelji na ugotovljenih dejstvih, na spoznani resnici, ki je PRAVILOMA povsem NASPROTNA OBČIM »resnicam«! Med katere, žal, a še vedno, sodi nemajhna količina šolskih »znanj«!

Za ugotavljanje resnice pa POTREBUJEM DVOM, celo dvojen mora biti, in medsebojno morata biti takšna dvoma povezana…

 

Prvi, NUJNO POTREBEN DVOM za ugotavljanje RESNICE je – dvom v obče veljavne razlage, potemtakem tudi v tisto, kar v šolah učijo! Tesla, Koh, Galileo, in vrsta drugih, so pričevalci, so dokaz pravilnosti te trditve, kajti – tudi njih so povsem drugače (kot pa v duhu resnice) učili v šolah, in tudi njihovo razumevanje, posledično tudi poznavanje, védenje, je bilo povsem drugačno od »znanja«, od »resnic« absolutne večine, če ne celo vseh preostalih!

 

Drug, prav tako nujno potreben dvom, je DVOM V LASTNA DOGNANJA!!!

 

Glede prvega dvoma – občim zadoščajo šolska spričevala, še huje, zadošča jim dobesedno NAKLADANJE nekih njim všečnih obeto-dajalcev, pa že v njih prepoznavajo verodostojne razreševalce, čeprav so taisti zgolj »strokovnjaki«, »izobraženi« (včasih tudi to ne) bedaki!

Brez teh spričeval in raznih drugih izkazov »uspešnosti« obeto-dajalcev pa obči dvomijo v besede drugih, v kolikor besede teh drugih izražajo drugačna stališča od občih. Ne samo, da dvomijo, niso zmožni o slišanem (branem) niti razmisliti, kako bi bili zmožni tudi podvomiti, ne, niso, pač pa, preprosto, vse drugačno kot neresnično zavržejo…

 

Do drugega dvoma, do tega, da bi, ti obči, (po)dvomili v lastna »znanja«, v lastne trditve, neka butasta prepričanja (iz roda v rod neumnost vztraja na svoji poti!), do tega pa sploh ne pridejo!

 

Pomembnost prvega dvoma? Preprosto: ko ne bi dvomil v obstoječe razlage, ne bi niti potrebe po ugotavljanju občutil, potemtakem bi na te razlage pristal in tudi v naprej svet videl natanko takšnega, kakršnega mi te razlage opisujejo.

Pomembnost drugega dvoma? Tudi preprosto: če (pa čeprav lastnih) dognanj nisem pripravljen postaviti pod vprašaj, potem ne bom krenil v preverjanje njih utemeljenosti, verodostojnosti, in bodo, kot takšna, postala zgolj – eno izmed občih »po svoje« dojemanj sveta!

 

Do prvega dvoma NI težko priti, človeku, kakopak, razumskemu bitju, kajti – vse, kar obstaja, deluje po povsem LOGIČNIH zakonitostih (prav zaradi tega so naravni zakoni človeku, razumskemu bitju, tudi dostopni, ugotovljivi, kajti razum je v bistvu logika, tista edina, prava logika), in deluje predvsem SKLADNO, pomeni, da, če z drugimi besedami zapišem, NI razhajanj med teorijo in prakso! Takšnih, denimo, razhajanj, kakršna so…

Prepričanje, da je neumnost, obča, posledica neizobraženosti… KO bi to bilo res, bi, ob silnem izobraževanju, nenehno izvajanem, neumnosti le še za ščepec ostalo!

Prepričanje, da je neetično ravnanje posledica ne/vzgoje… KO bi bilo to res, bi razne »božje zapovedi« (že dve TISOČLETJI poskušajoče) in neka druga, posvetno družbena prizadevanja tudi radikalno spremenila dejansko stanje!

Prepričanje, da je neka diploma, magisterij, doktorat… izkaz znanja, poznavanja, strokovnosti… pa čeprav je šolanje zgolj in samo MOŽNOST dejanskega dospetja do resnic, in se, v bistvu, pravo učenje začenja šele po DOKONČANEM izobraževanju (takrat namreč tudi v praksi lažje preverjaš vzdržnost naučenega)!

 

Tudi dospetje do drugega dvoma, do dvoma v lastno dognanje, razumskemu bitju (pardon: razumsko delujočemu bitju, kajti večina razumsko zasnovanih je, zaradi delovanja občih prepričanj, zavoljo tega, ker je dospela v miselno-ravnanjske kalupe bebave občosti, psihično obolela, radi tega tudi NEzmožna razumevanja, razumskega delovanja, ali pa ga je zmožna le deloma!) NI vprašljivo, celo potrebo po preverjanju občutiš, ker se samo s preverjanjem (s poskušanjem ZRUŠITVE lastnih dognanj, njih prepoznave v podobah NEverodostojnih ugotovitev) lahko dokoplješ do védenja o njihovi pravilnosti, posledično tudi do zaupanja v samega sebe, v svoje razmišljanje! Tako da je med razumskim »po svoje« (vedeti) in občim »po svoje vedeti« gromozanska, nepremostljiva razlika, kajti – obči samo vidijo, pa že »vedo«… in slišijo, pa, spet, »vedo«… po svoje doživijo, in si doživeto (izključno z lastnega zornega kota) po svoje razložijo, in – že »vedo«…

 

Vsako šolsko »znanje«, ne glede na čas, v katerem je veljalo, je bilo obravnavano v podobi ABSOLUTNE resnice… in tako je tudi danes… in večina teh »znanj« je, s časom, zahvaljujoč peščici razumskih bitij, padla… vendar jih je, še vedno, nemajhna količina, da, kot NERESNICE, zavirajo nemoteno odvijanje napredka. In med temeljnimi, temi NEresnicami, je tudi pravljica o človeštvu, o osmih milijardah ljudi, ki so zgolj, in samo, »ljudje«!

 

Obči sicer tudi zmorejo »ugotoviti« neke NEresnice, a kaj, ko do njih dospevajo s krepkim časovnim zamikom, takrat, denimo, ko jim nek obeto-dajalec svoje prave »sposobnosti« izkaže v praksi, pri čemer…

Tudi takrat svoje »resnice« videvajo IZKLJUČNO s pozicije lastnega ne/ugodja, z lastnega zornega kota, povsem subjektivno, potemtakem…

Tudi takrat NE dospejo do dejanskih stanj, do resnice, pač pa eno od svojih »poznavanj«, »védenj« nadomestijo z drugim, in drugačnim, po načelu »prosto-po-prešernu«…

 

Žal, a je resnica takšna, da – laži sploh ni treba ponavljati (svet nagonskih »ljudi« dobesedno temelji na njej), da bi postala »resnica«, dočim je pri resnici, pri edino pravi resnici tako, da – če v ničemer ne ogroža počutja občosti, potem še sme na videlo dospeti (itak je ne razumejo, itak se po njej, večinoma, ne ravnajo), če pa jim ni všečna, ker se ob njej čutijo ogrožene, potem pa… lahko jo v nedogled ponavljaš, a kaj drugega, kot da si, s tem, težave nakoplješ, ne boš dosegel!

 

Da, oba dvoma sta sila pomembna, in prav zaradi njune odsotnosti v nagonskem svetu (zaradi mišljenjskih NEzmožnosti) živali še nikoli niso tvorile napredka… zmorejo pa razkrajati, ogrožati trajanje obstoječega. Ne da se do resnic z ritjo, in tudi z rogato glavo ne!