Povsem drugače…

Popoldan, danes, naj bi šel k sestri, približno dvajset minut vožnje imam do njene počitniške hiše, a se je povsem drugače dan odvil, kajti…

 

Včeraj je prišel Oliver, in proti večeru zastavil s kostanjem, rastočim na meji, za katerega sva se domenila, da ga bova odstranila. In je delal tudi dopoldne, danes, sam, medtem ko sem jaz sredi dneva Malo odpeljal…

 

S sestro sem se domenil za drugič. Ne morem Oliverja samega pustiti, delati, pa ne samo zaradi tega, ker bo ves les v mojih kuriščih končal. In popoldne, ko je sosed zaključil z opoldanskim počitkom, sta, družno, dve motorki zapeli…

 

Ko samo na kup vej pomislim, katerega je bilo potrebno odvleči v bližino deponije, kjer na nadaljnjo obdelavo (drobitev) čaka, »se utrudim«, ko pa pridodam to, da je malodane ves les razrezan, zvečine na, po dolžini vsaj, če že po debelini ne, uporabne kose…

 

Nekaj minut pred deseto, že v temi, sem dospel do kleti, da sem škornje zamenjal s coklami. V kuhinji, in zgoraj, »prijetnih« osemindvajset stopinj, jaz pa crknjen, da niti lakote ne čutim, čeprav danes še ničesar nisem jedel. Najprej sem mačkom dal za jesti, nato šel pod tuš, in si »kratkega« nalil…

 

Od kostanja je ostal »samo« še spodnji del debla. »Zabavna« zadeva, glede na to, da sta najini motorki bolj »hobi« izvedbe, deblo pa meri, v premeru, vsaj šestdeset centimetrov, obenem pa sva se dela lotila v času najintenzivnejšega drevesnega živetja. A bo, nekako že bo, ni vrag. Vem, žal vem, da bo, kakor vselej, in kakor je tudi danes, glavnino dela nase prevzel Oliver (zaščitniški je do mene, ne vem, morda zaradi mojih let – osemnajst več jih štejem, od njegovih – morda zaradi tega, ker sem tak bedak, morda, ker sem tako grd, da sem se, po določenih izjavah določene osebe – nekateri, pač, ne premorejo ne vesti, posledično tudi ne sramu – kot tiran izkazoval – bentiš, cepec zahojen, koliko življenja, svojega, si odtrpel, zato, da si iz dreka izvlekel?!), a več kot sodelovati po najboljših svojih močeh ne zmorem. Kakorkoli že…

 

Ko sva se, Mala in jaz, igrala na dnu Velikega brega, se je, tu in tam, zgodilo tudi to, da se je spotaknila, in pristala na kakšni kostanjevi ježevki. Še malo, in tudi poslednje bodo strohnele, novih pa več ne bo, in – če bo padlo, dete, bo na mehki travi pristalo…