Vse
svoje življenje sem bil prepričan, da večino svojega pisanja izkazujem v
slovenskem jeziku, a sem, z leti, do vseh večjih dvomov v to dospeval, ko sem
ugotavljal, da moram, v želji po biti razumljen, tudi po nekaj
slovensko-slovenskih prevodov zapisati, da… še vedno ne bi bil razumljen, in…
Velikokrat
sem, v nekih konfrontacijah mnenj, slišal tisti »tebi je lažje, ti besede
poznaš«, pa me je takšno pojasnilo še bolj zbegalo, živečega med tistimi, ki,
tako vsaj pravijo, slovensko govorijo…
Na
koncu mi ni preostalo drugega, kot da sem na NEzmožnost razumevanja pomislil,
nezmožnost, s katero se pamet izkazuje (moč jo je naučiti, kot papagaja,
ponavljati naučeno, ni pa je moč do razumskosti, do zmožnosti razumevanja
pripeljati), posledično tudi do ugotovitve, da bi bilo, kdo bi vedel, morda
bolje, ko…
Ko bi
pisal, denimo, v esperantu, ali v nekem drugem jeziku, katerega le peščica
uporablja, učinek bi bil namreč popolnoma enak, kar zadeva razumevanja
zapisanega, obenem boljši, kar zadeva prevajanja, kajti – še slovenskega kaj
prida ne berejo, kako bi šele v takšnem, nekem, jeziku?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar