Tudi to je bolje…

… kot da bi povsem v nič mineval…

 

Danes »smisel« svojega obstajanja iščem tudi v – pospravljanju hiše. Butasta zadeva, vem, kajti…

 

Gre za začaran krog, pa – kolikor pospravljaš, da se v umazaniji ne utopiš, toliko se, sproti, umazanija nabira…

 

Poznam določene osebe, katerim je čiščenje mašilo, pri njihovih psihičnih okvarah. In pretiravajo, krepko, ko vsak dan drgnejo ene in iste površine, da so njih domovanja, vsaj tisti del, ki je očem viden, čistejša od nekih, na primer, laboratorijev. V takšno stanovanje se skorajda bojiš vstopiti, kaj šele nasloniti se na neko omaro, prijeti določeno zadevo, ne da bi »skrbnik« čistoče takoj poskočil, oziroma poskočila… Še vedno bolje, kot mnoga druga, drugačna mašila, ki ti niti možnosti ne ponudijo, za to, da se ne bi kot žrtev obolele osebe v nekem času znašel.

 

Nabrale so se pajčevine. Načeloma me sploh ne motijo, nasprotno, z vsakim komarjem, ali nekim drugim predstavnikom mrčesja, kateremu delovanje onemogočijo, upravičijo svoje obstajanje, vendar… s časom se tudi na pajčevinah nabere prahu, pa iz začetno malodane nevidnih, potemnijo, skorajda črne postanejo. Pajki pa mi ne zamerijo tega, da jim, vsake toliko, njih lovišča razdrem. So hitro spet nazaj…

 

Ko bi ves mrčes lovile, te pajčevine, in zlasti tistega, ki je normalnemu življenju najbolj škodljiv, bi se jih izključno v skrajni sili dotaknil, celo spominsko tablo bi jim, morda, nekje postavil. A so prekrhke, za številne kri pijoče.

 

Pri meni ni tako, kot je pri nekaterih tistih, ki se hvalijo, češ da imajo tako čisto, da bi lahko s tal jedel. Imam mizo, in klopi ter stole, in tudi za krožnike vem, čemu služijo. Predvsem pa se pri meni ni potrebno že pred vrati sezuvati, pravzaprav se sploh ni potrebno, v kolikor se na čevljih ni nekega blata nabralo, ali snega. Tistega pa, ki se v čevljih nahaja, tistega pa itak v hiši ne želim.

 

Da, pravi »užitek«, to pospravljanje. Ko bi izbiral, potem bi takšna dela, zagotovo, nekam na konec najbolj sprejemljivih, všečnih opravil uvrstil, vendar – samo življenje je povsem podobne narave, nenehno razrešuješ, da novim težavam prostora narediš, nenehno ugotavljaš, da tisto, kar si se namenil početi, jemlje čas, celo hitreje, kot naj bi, v okolju, ki ni zadovoljno, če se z razkrajanjem ne izkazuje. In z nezmožnostjo dati interesom skupnosti, kakršnekoli že, prednost pred lastnimi.

 

Nebo se je zagrnilo, modrino prekrivajo neštete kapljice, ki, tu in tam, pristajajo na tleh, vmes pa, malo za šalo, počivajo. Bržčas iščejo nek navdih, v dnevih, v katerih so ga malodane že izpele, tolikokrat so se spuščale iz oblakov. Vsaj ozračje je ustrezno ohlajeno, da je moč lažje dihati.