…
prepričati Oliverja…
Zjutraj
sem nameraval zastaviti s košnjo Velikega brega, vendar je bil nemajhen njegov del
»nastlan« z drvmi, kostanjevimi, pa sem sklenil, da se najprej tega lotim…
Začel
sem okrog pol devete in, čim me je zagledal, je prihitel, sosed, rekoč, da bova
skupaj. Nekajkrat sem mu dejal, da naj se ne obremenjuje z menoj, da ima pri
sebi veliko dela, radi katerega je tudi prišel iz Zagreba, a ni pomagalo.
Odločil se je, pa če se vse razleti…
Družno
sva sopihala prek nič kaj prijetno ogretega brega, skorajda do dvanajste, s
kratkimi, ampak zares kratkimi, sapo lovečimi predahi, in ne samo, da mi ni
pustil nositi malo težjih kosov, čokov, niti dvigati jih nisem smel, ne da bi
tvegal njegovo nestrinjanje, pa čeprav so, v primerjavi z lanskoletnimi, krepko
lažji…
Zdaj je
vse pod streho in priznam, da brez Oliverjeve pomoči tega danes ne bi dokončal!
Nikakor. Ne samo, da bi mi zmanjkalo sape, pač pa predvsem volje.
V
preostanku dneva si bom dovolil nedeljo, edino, kar še nameravam narediti,
okrog četrte, je obesiti perilo. Včeraj je stroj dvakrat pral, in tudi danes v
drugo pere, in samo še enkrat ga moram zagnati, v tem tednu, verjetno v torek,
ko bo elektrika po nižji tarifi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar