Kaže,
da sem izjemno nesposoben, ker… med »poštenimi« celo življenje poštenost iščem,
med »dobrimi« izjemoma na nesebičnost naletim, med tistimi, ki me »imajo radi«,
takšne najdem, ki me izrabljajo in ubijajo.
Nečak
mi je zjutraj zaželel »lepo praznovanje«. Kaj lepo, prelepo je bilo…
Dva dni
sem počel petnadstropno torto, da sem imel kam namestiti plamenčke vseh mojih
let, iz trgovine sem privlekel tri polne prtljažnike pijače in jedače, kaviar
smo jedli z zajemalkami, šampanjec pili iz veder, skratka prava fantazija,
nažrli in napili smo se za naprej in za nazaj…
In tudi
druščina je bila izbrana, krog mize sedeča, Tisa, Tar, tu in tam je še kak
maček po grižljaj dospel. In bi v tem pesjaku malodane na svinjak pozabil,
nobene laži, nobene goljufije, prevare, nobenega izkoriščanja, nobenega
svinjanja, le iskrenost, popolna, čista, pa čeprav pasja.
Absurd,
ko pomislim, kaj mi je od življenja ostalo. Nekaj na dveh nogah hodečih, katere
zmorem imeti rad, ker si to tudi zaslužijo, in dva psa. Ob vseh spoznanjih
»lepot« sveta in življenja, »dobrot«, »poštenosti«…
Ne,
nikakor ne, hvala lepa, bi hipoma odvrnil, ko bi mi nekdo še v drugo ponudil.
Sem že v prvo, na srečo tudi edino, preveč zla doživel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar