Praznik(i)…

Cerkvenih praznikov nikoli nisem obeleževal, državne sem, dokler nisem ugotovil razhajanja med besedami in dejanji…

 

Danes ničesar več ne praznujem.

Nisem običajno »domovinski«, moja domovina je planet, pa še ta je v rokah tistih, katerim ne pripadam.

Nisem »zaveden«, in tudi sicer se ne pustim zavajati.

Nisem »napreden«, napredka ne žrem, rad bi ga živel.

 

Nekoč sem imel sanje. Imel sem slike podob, do katerih, očitno, nikoli ne bom dospel. Vprašanje, če bo kadarkoli človeku do njih uspelo!

Nekoč sem imel bodočnost, a so me pahnili v nazaj.

Nekoč sem imel ideale. Pravzaprav jih imam še vedno, čeprav se mi kažejo kot še hujše praznoverje, kot je verovanje v bogove, v občo »dobroto«, »poštenost«, in v podobne laži.

 

Nekatere moti, ker ne obešam zastave. Je ne morem. Nimam, na hiši, pritrjenega droga zanjo. Sploh zastave nimam, si je še nisem omislil, da bi jo dal izdelati. In da bi bilo z nje razvidno marš-svinjarija, in živelo-Dobro…

 

Tudi kot dela-prost-dan, ali dan-žretja-in-pitja, mi prazniki ne pridejo v poštev. V brezdelju crkavam, jem izključno po potrebi, svojega zadovoljstva ne iščem v steklenici. Pravzaprav mi zmorejo biti prazniki celo moteči, ker me na hinavščino opozarjajo. Temnih pogledov ob prazničnem ropotanju moje kose sem se že navadil, in mi je zanje še manj mar, kot za minuli sneg…

 

Praznikov ne obeležujem. Z izjemo nekih osebnih, a ne neposredno mojih, pač pa praznovanj tistih, katere zmorem imeti rad. In v njihovem veselju tudi kanček veselja zase najdem. Kakor v njih žalosti svojo živim.

 

Še huje: samo za Novo leto vem, brez koledarja, na kateri dan pade, in za neke obletnice, nekih, ki so, še vedno, moji, ali pa so to bili, ker jih, preprosto, ni več. Zgolj v meni so obstali, da me njih odsotnost zapekli.

Vedel bi, kakopak, tudi za praznik dela, ko bi hotel vedeti, med vsemi, katerim je ne-delo ljubše! Tudi za dan, v katerem je v Jajcu nastalo neko upanje, bi vedel, ko ne bi živel med njimi, ki zmorejo vse v rit stlačiti! Dobro, ni daleč stran od jajca, a kljub temu, riti in ritni mi nikoli niso bili sprejemljivi.

 

Obletnice svojega rojstva ne praznujem. Čemu bi jo, ko pa ga preklinjam?! A zmorem spiti, nekaj malega, na te dneve, ker me vse bližje h koncu, mojemu, peljejo. Nisem vreden, v svetu nevrednih, in tudi oni, in njih svet, meni ni.

 

Da, ne obeležujem praznikov. In tudi za jutrišnjega ne bi vedel, ko ne bi s sestro govoril, ko mi ne bi povedala, da bo, zaradi praznika, v počitniškem svojem domu.

 

»Lepo« je, da so »demokratični«. »Lepo« je, da so tržna roba, nenehno v prodajo dana. »Lepo« je, da zmorejo ob slednjem vetru zamenjati vse tisto, kar jim »šteje«, kar jim je »vredno«, od vere v onostranske, prek države, družbene ureditve, pa vse do svojih »prepričanj«, posledično tudi ravnanj, usmerjenih izključno v njih riti dobrobit. Da, njih rit, njeno zadovoljstvo, je edina stalnica, ki »krasi« večno prilagajajoča se, lažniva, pokvarjena, hinavska, predvsem pa bebava in pogoltna bitja… ki v sebi ničesar omembe vrednega najti ne zmorejo, pa jim nadomestki prav pridejo, da do »vrednega« dospejo. Uboga beda!