Nehalo
je deževati. Zunaj, kakopak. A na nebu so ostali oblaki, temni, črni, zlovešči,
s svojim hladom preteči vsakomur, ki bi jih skušal odgnati…
Nekje
za njimi, v globinah neba, daleč zadaj, je skrito sonce. Jaz sem ga skril, na
varno razdaljo, da obstane, da zmore vsaj tam, nekje, še vedno sijati ter, tu
in tam, podeliti svoj sijaj. Namenoma sem ga skril, in le redkim zastor
odstrem, da ga zmorejo ugledati, občutiti, ne da bi kamenja pograbili, in ga
metali vanj. Preveč je tega kamenja doživelo, da bi mu ga še več dopustil.
Nehalo
je deževati. Zunaj, kakopak. A sem, kljub temu, odgnal voljo za košnjo. Preveč
so se zgostili, oblaki, in danes še posebno kriče izpovedujejo svojo
prisotnost. Danes »praznujem«, in edino kar pogrešam, je nek kotiček, majhen, a
na koncu sveta, kotiček, do katerega ne bi zmogle dospeti razne želje po
tozadevno dobrem, lepem, celo srečnem! Kotiček, v katerem bi zmogel dokončati
to, kar že vse svoje življenje počnem, ko seštevam vso »dobroto«, katere sem
bil deležen, in odštevam trenutke, v katerih ta »dobrota« razžira, da razžre,
ubija, da do konca ubije.
Resnično
sem bedak, ne, idiot! Le kaj mi je bilo treba človeško prek sveta hoditi, ko pa
bi mi bilo bistveno bolje, ko bi se, med rilci, kot rilec izkazoval?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar