Pri
majhnem otroku dopustim, da mi ponujeno mu roko v ramenu odtrga, in mi obenem
zaušnico primaže, pri odraslih pa...
Tistim,
ki se z dobroto izkazujejo, sem pripravljen obe svoji roki odtrgati in zanje
trpeti in odtrpeti, tistim pa, ki so se mi s svinjanjem in z zlom izkazali…
Ne, za
svinje, za govna nobene uvidevnosti več ne premorem, in jim niti sence svojega
mezinca ne namenim! Jim pa želim čim daljše njih smrdljivo obstajanje, pa da
imajo, v tem svojem obstajanju, čim več sebe, in sebi enakih, pa da jim vsak
trenutek mineva v poplačevanju vsega tistega, kar so svinjali, uničevali,
ubijali! In da jim šele zadnji izdih odrešitev prinese, medtem ko bo njih smrad
še nekaj časa, za njimi, o(b)stal…
Kaj sem
zagrešil, da tako plačujem?!
Poglaviten
greh sta moja starša naredila, s tem, ko sta me kot človeka rodila v svinjak!
Moj greh pa je zgolj v tem, da sem potreboval nekaj časa, za to, da sem svinje
ugotovil, da sem spoznal, da si ne zaslužijo drugega kot sebi enakih prascev,
nikakor človeka!
Ni komentarjev:
Objavite komentar