Do kdaj bo tako?!

En sam Aristotel, Platon, Sokrat… Dostojevski, Puškin, Tolstoj… Da Vinči, Galileo, Tesla… je za Svet, za napredek, za Dobro, za Lepo, neprimerljivo vrednejši od osmih milijard nagonskih, NErazumskih, nenačelnih, nemoralnih, sebičnih, pogoltnih bitij, obenem pa…

 

Prav ti, imenovani, in njim podobni, so doživljali zasmehovanja, poniževanja, spotikanja, celo preganjanja in ogrožanja njih življenj, s strani te brezlične večine, pa čeprav…

 

Taisti smrad, večinski, prav zahvaljujoč naštetim, iz desetletja v desetletje, iz stoletja v stoletje, iz tisočletja v tisočletje… dospeva do bistveno boljših pogojev obstajanja, do sprememb, katerih sam nikoli, in nikakor, ne bi zmogel udejanjiti! Smrad, kateri sploh ne bi smel izgovarjati besed, kakršne so poštenost, dobrota, ljubezen, kajti prav v njegovem izrekanju te besede brez svoje vrednosti ostajajo!

 

Nekoč so me prizadele neke množične nesreče, odkar sem ugotovil sestavo »človeštva«, jih lažje sprejemam, kajti – že res, da se med žrtvami najde tudi nekaj ljudi, a večina je takšna, da, če so, ali pa jih ni… njih, ki iz nekoč izkoriščanih, zatiranih, okradenih… še večji izkoriščevalci, tirani, kradljivci, od poprejšnjih, nastajajo!

 

Da, en sam Aristotel, ki še zdaleč ni vsega vedel (kakor »ve« slednji povprečen bebec!), je vrednejši za Svet od celotnega »človeštva«! Ma, še huje – sleherna uradno prepoznana žival opravlja neko svojo, celoti koristno vlogo, neko delovanje, kateremu je namenjena, medtem ko oni – živijo zato, da bi čim-lepše-živeli…

 

Do kdaj bo tako?!

Ne vem, in si ne upam o tem izrekati, vem pa samo to, da – če ne bo spremembe, če človek ne bo stvari na njih prava mesta postavil, se bodočnosti prav nič lepega ne piše! Nasprotno, pot bo krenila v nazaj, prek vseh stanj, ki so nekoč že obstajala, in bo prek morij, opustošenj, tudi kanibalizma, pripeljala tja, kamor mora, takšna, pripeljati, in kamor si edino zasluži dospeti! Svet pa se bo odrešil edinega bebavega in sebi nekoristnega, celo škodljivega bitja, nagonskosti, skrite za fasado človeka!

 

Pravijo, da ni vse zlato, kar se sveti… da je zgrešeno (izključno) po zunanjosti ugotavljati… a kaj, ko oni drugače sploh ne zmorejo, a kaj, ko se preredki zavedajo korenitih razlik, vsebinskih, POSREDNO vidnih, med njimi, »sodobnimi ljudmi«, in redkostjo, človekom, EDINIM obstoječim človekom, Homo Sapiensom!

 

Do kdaj bo tako?!

Ne vem, a to, kar in kakor je, si edino svojega konca zasluži!