Dete,
jaz te ne bom v večino silil, ne glede na to, kaj »strokovna« bebavost meni, in
skuša kot utemeljeno pojasnjevati! Starejših nisem, in tudi tebe ne bom!
Raje
vidim, da v svojem trpljenju do konca oči izjočeš, pa da si nek delček sveta
omisliš, delček, katerega boš skrbno varovala, in vanj le redkim dopustila
vstopiti… raje vidim, da v tebi vsaj delček neba ostane, resda bo prekrit z
oblaki, a boš na njem do sonca dospela, zvezde, vsaj tu in tam, zrla, in bo
vetrič blago, toplo prek njega svoje potepe zastavljal. Raje to, kot da
postaneš oni! Boš vsaj ohranila, v sebi, pa čeprav v majhnem koščku, nekaj, kar
oni ne premorejo, česar še poznajo ne!
Ne bom
te silil, nasprotno, podpiral te bom v tvoji volji, te usmerjal, kadar te bo
negotovost begala, te učil, kako brani, in ubrani svoj breg, na katerem boš,
tako kot jaz vse svoje življenje počnem, praviloma sama stala! A nikomur ne boš
svinjala, naj zgolj v lastnih iztrebkih ostanejo, in uživajo! Le to upam, da
boš čim prej znala ugotavljati, in razlikovati med dejanskim in lažnim, potvorjenim
in izključno v sebične namene izkazovanim! Že res, da boš s tem prej dospela do
svojega kotička, a je res tudi to, da ti bo s tem marsikaj prihranjenega,
predvsem neutemeljena upanja, v zaupanja nevredne!
Ne, ne
bom te silil, in upam, da sama ne skreneš, kajti, veš, kot človek si rojena, en
sam obraz ti je dan, pa – ko enkrat del blata postaneš, do konca svojega časa
smrdiš!
Ni komentarjev:
Objavite komentar