Nekoč sem imel sonce…

Da, nekoč sem imel sonce. Sijalo je, in grelo, prek modrega neba, in popke klicalo v cvetenje… a so se združili pokvarjenost, zloba in smrad, in ga zakrili s temnimi, črnimi oblaki! Ni jim bilo za sonce, z njim je bil njih obstoj ogrožen…

 

Nekoč sem imel oporo. Resda vse svoje življenje stojim na lastnih nogah, praviloma sam proti vsem, a je, kljub temu, prijalo vedeti, da se imam na kaj nasloniti, se oprijeti, da je bil korak še trdnejši, in da je vedel, da ima razlog svoje hoje…

 

Nekoč sem imel, v prostranstvu svojega majhnega sveta, upanja, ki so rasla iz doseženega, iz spoznanj, da moja prizadevanja, moja delovanja sadove porajajo… a je bilo to hinavščini, zahrbtnosti, preveč, pa se je v temelje teh upov zagrizla…

 

Smisel človekovega življenja je snovanje… tvorjenje… spreminjanje na boljše, na lepše… a kaj bi snoval, med vsemi njimi, katerim je cilj slehernega njihovega početja žretje… kaj bi tvoril, med njimi takšnimi, ki niso zadovoljni, če najprej ne požrejo, nato tudi izserjejo… in kaj bi na boljše, na lepše spreminjal, ko pa tega boljšega, lepšega vredni niso, ko vse dobro in lepo v njih šapah izgubi svojo vrednost, in postane – drek?!

 

Da, nekoč sem imel sonce… in oporo… in upanja…

Vsaj mislil sem, da imam. A mi mati Narava ni dala oči tudi na hrbet, da bi videl kako je pravljica, za katero sem mislil, da jo živim, le igra za moje oči, dočim se vstran, daleč od mojega pogleda, povsem drugače vse odvija…

 

Uzdaj se use i u svoje kljuse, pravijo Srbi. Napak pravijo, kajti tudi kljusetu ne smeš zaupati! Žal, a je tako, da so redki, katerim smeš, vedoč, da te vsaj izdali ne bodo, in te popljuvali, četudi bodo za korak v stran stopili!

 

Da, nekoč sem imel sonce. Vsaj zdelo se je tako. Zdaj mi je ostala samo Luna, da jo, z Malo vred, gledam, da jo na pomoč pri uspavanju moje giskice kličem, in da se z Malo pregovarjam o tem, da ne more Lune čuvati tisti, ki zgolj sebe gleda in vidi, v čigar rokah se vse lepo in dobro v prah spremeni! Nad lepim lahko bdi samo tak, kakršen Lepo v sebi premore! Pokvarjenost, zloba, smrad, hinavščina, zahrbtnost… samo tam, kjer so takšne »odlike« vsakdanjost, »normalnost«, samo tam se zmorejo v lažnih podobah lepega izkazovati!

 

Nekoč sem mislil, da imam sonce. Bi bilo bolje, ko do takšne misli sploh dospel ne bi!

 

Zaklenil sem svoj majhen svet. V njem je dovolj mene, za vse tiste, ki sem jih v njem ohranil. V kolikor potrebujejo, v kolikor želijo. Ostalim sem sebe odvzel. Bi bila škoda, ko bi se, v svinjaku, svinjam metal. Sem to predolgo počel, dovolj dolgo, da sem njih smrad dodobra spoznal!

Svinjam meči pomije, in jih pusti, da med svinjami minevajo! In v njihovi »ljubezni«, ki jim skozi lastna ugodja teče. Smrad, nevreden obstajanja!