Dežinke
odštevam,
med njimi
minevam,
in vse
se v tri krasne dogaja,
trenutki
letijo,
da v
nič izpuhtijo,
je nič
prav vse kar ostaja…
Vsi
upi, vse sanje,
sem veroval
vanje,
so v
svetu že davno umrle,
boli me
vsakdanje,
boli me
spoznanje,
da niso
svetlobe uzrle…
Zaman
vsi načrti
v bodočnost
zazrti,
ne da
se za hip blata reka,
resnica
je kriva,
prav
kruto razkriva:
ni svet
za srce, za človeka…
Do
kraja dospeti,
polom odtrpeti,
pa mir
bo izkusila duša,
ko vse
gre po gobe,
le tam
ni narobe,
kjer
sonce zakrila bo ruša.
Ni komentarjev:
Objavite komentar