Itak dežuje…

Samo petkrat, do danes, kolikor vem, v vsem svojem življenju, sem počel tako. In vseh petkrat se je zgodilo v Srbiji, ko sem bil teden dni na obisku v neki hiši, v kateri so pridelovali odlično slivovko…

 

Imeli so navado, takoj zjutraj, in pred zajtrkom, sesti k mizi, v gosti senci mogočnega drevesa, ter ob kavi, in klepetu, še kratkega zvrniti, domačega…

 

Ja, nalil sem si ga, danes, ob prvi kavi, čeprav praviloma nikoli ne pijem alkohola v jutranje-dopoldanskih urah. In edini razlog, zaradi katerega sem tako naredil, je – norčevanje iz samega sebe! Zaslužim si, takšno norčevanje, tako mi namreč izpovedujejo neki »dobri«, s katerimi sem imel opraviti. In »dobri« že vedo. Sicer pa…

 

Še eno leto, katerega smem zapisati, ob vseh dosedanjih, na seznam let, vrženih v nič. Resnično, velik razlog za »proslavljanje«…

Manj do konca? Da, na to pa kaže popiti! Itak dežuje.

Ah, pa da svoje »hvaležnosti«, ob tem, ne pozabim, se tudi kletev pri roki znajde.