Padci moji, boleče učeči…

Nekoč, desetletja je tega, mi je nek novinar dejal, da se ne morem v nedogled zoperstavljati vsem in vsakomur, ker bom zaradi tega slej ko prej padel…

 

Ni boljše šole kot je življenje samo!

 

Nikoli nisem hodil po ustaljenih, shojenih, steptanih poteh, vselej sem zastavljal po svoje, skozi zaraslo divjino, vedoč samo o tistem, k čemur sem se namenil.

Kadar hodiš skozi divjino, takrat moraš tudi nepredvidljivost dopuščati, obenem pa upoštevati realnost nevarnosti, ki ti preti malodane na vsakem koraku, in se kaže tudi v podobah padcev…

 

Niso prijetni, ti padci, bolj kot v Lepo in v Dobro zastavljaš, neprijetnejši se izkažejo, in ne samo, da ti z bolečinami strežejo, dobesedno življenje ti odvzemajo, želeč ga v celoti pobiti, vendar…

 

Pravijo, obči, da se iz napak učimo… obenem se tem napakam, med katere, kot posledice, tudi padci štejejo, izogibajo, se jih bojijo, pa do njih niti dospejo ne. Toliko o njihovem »učenju«…

 

Ni težava v padcu… v kolikor ga, seveda, preživiš… težava je v tem, da moraš najprej znati pasti, nato pa tudi pobrati se. In težava je tudi v tem, celo poglavitna, da – ko se ti želi življenje, zaradi doživetega, malodane izničiti, moraš znati dospeti do nekih novih vsebin, s katerimi boš samemu sebi lastno obstajanje upravičil, si jih, v podobah smiselnosti živetja, v nekakšna vodila oblikoval… kakopak, ne da bi ob tem tista osnovna, izhodiščna, na etičnosti temelječa zavrgel!

 

Padal sem, in verjamem, da še bom. Dvigal sem se, in dvignil, a mi vse manj moči, volje za takšno početje ostaja. In še vedno sem, in še vedno povsem po svoje ter z zoperstavljanjem vsem in vsakomur, v kolikor tako nanese. In nanaša, nenehno.

 

Ko bi zapisal, da bi brez vseh svojih padcev šel skozi življenje gluh in slep, ne bi prav nič pretiraval. Potemtakem moram biti tem padcem celo hvaležen, pa čeprav jih nisem prav nič hvaležno doživljal, jih sprejemal, se z njimi sprijaznil, čeprav…

 

Tudi dospetje do ugotovitve, tega, da sveta ni moč spremeniti, vsaj na neke standardne načine ne, in da ti ne ostane drugega, v ne samo želji, pač pa celo potrebi po ostati-sebi-zvest, kot skrčiti lasten svet na še znosen minimum, in vsaj v tem svetu ne dopuščati vsem in vsakomur, da se kot vsi in vsakdo izkazujejo, tudi takšno dospetje zmore, načeloma vsaj, pripomoči. Ne tebi samemu, oziroma meni, morda pa, povsem negotova zadeva, nekim drugim, še niti posejanim ne. Kakorkoli že…

 

Znam pasti, znam se pobrati. Znam tudi druge pobirati, na njih noge postavljati, a mi je vsega tega več kot dovolj. Preveč šolnine sem že plačal, da bi jo tudi v bodoče želel, obenem pa – v konkretnem svetu ni priporočljivo biti ne-bebec, toliko bebci dajejo na učenje, znanje, védenje. Naj dobijo, kar si zaslužijo dobiti, želel pa bi, da bi človek preživel.