»Narodovi ideali«…

Človek ima določene ideje, določene ideale, in tem idealom je pripravljen slediti, zvesto slediti, tudi takrat, kadar s tem sledenjem lastno ugodje ogroža, ga celo onemogoča, še več, tudi takrat, kadar ogroža lastno življenje, celo, v določenih primerih, z življenjem to sledenje plača, »narodovi ideali« pa…

 

Na skupni imenovalec lahko omejim, te »ideale«, in ta imenovalec zapišem v podobi »doseganje ugodja lastne riti«!

 

Zgodovina je izjemna učiteljica, kakopak takrat, kadar uči razumevanja zmožna bitja, in zgodovina, sestavljena iz preteklosti in sedanjosti, prelepo priča tako o »narodovih idealih«, kakor tudi o »narodni zavesti«, »narodni pripadnosti«, o »narodni slogi«…

 

V vseh časih, in vselej, se izkaže, da tudi tista trditev, ki govori o složnem upiranju »zunanjemu sovražniku« ne vzdrži, nasprotno, še v najhujših podobah ogrožanja »naroda«, se izkažejo tri skupine…

Prva, ki se upira (želeč dospeti do SEBI drugačnega, boljšega… ta upor je na začetku številčno skromen, kasneje pridobiva na številčnosti, v kolikor se z določenimi uspehi izkazuje, in v kolikor se po/veča število tistih, ki ničesar več nimajo izgubiti)… druga, ki sodeluje z napadalcem (želeča v ohranjanju obstoječega seči do SEBI boljšega)… tretja, ki je »nevtralna« (z varne razdalje opazuje dogajanje, želeč SEBI varnosti, in čakajoč na to, kdo bo zmagal, da se mu, ko zadeva mine, varno pridruži)!

 

Tudi v sedanjem času je moč govoriti o vsem drugem, kot pa o zavedanju dejanskega interesa skupnosti, celote, »naroda«, saj to, da vsakdo na svojo stran (in SEBI ustrezno) deluje, ne priča o nikakršni složnosti, še o zmožnosti dogovarjanja, iskanja skupnih interesov ne.

Edina sloga, s katero se »narod« zmore izkazati, se kaže na povsem butastih, razumu nepomembnih zadevah, denimo… ko neki »naši« športniki, na katere so (mentalna beda, ki do dejanskega ponosa sploh seči ni zmožna!) »ponosni«, tekmujejo proti »ne-našim«… in pa na področju izjemno bolečih dejstev, denimo – složni so takrat, kadar vsi, in vsakdo po svoje, hitijo razkrajati, uničevati dejanske dosežke preteklosti (in tudi to počno izključno na temelju nekih, četudi zgolj domnevanih, osebnih koristi)!

 

Podobno stanje je v vsaki čredi – ko levi napadejo bivoljo čredo, takrat… neki redki se uprejo levom (v kolikor je njih upor uspešen, uporniki pridobivajo na številčnosti)… neki bežijo (s svojim begom neposredno pomagajo napadalcem v njihovem ogrožanju črede kot celote)… nekateri z varne razdalje opazujejo dogajanje. In tudi ne more biti drugače… in prav zaradi teh značilnosti tudi izvajam primerjave med »človeštvom« in uradno prepoznanimi živalmi, kajti – v obeh primerih gre za nagonska bitja, in za vsa nagonska bitja veljajo povsem identične zakonitosti, po katerih se ta bitja (v okviru boja za obstanek, preživetje) ravnajo!

 

Da, izključno zaradi nagonskosti »narodov« zgodovina govori o oportunistih, o večno prilagajajočih se bitjih, ki – dokler pričakujejo neka SEBI ugodja »sodelujejo« (in dokler jih žene strah pred spremembo tudi »sodelujejo«), čim pa ugotovijo, da prizadevanja niso prinesla NJIM želenih rezultatov, takrat se, v hipu, njih »predanost«, njih »zvestoba« kot navadna hinavščina, preračunljivost, laž izkaže!