Imam srečo…

Nikoli me bebavost ni obdarovala… da bi se z občimi bil za višja mesta na njih hierarhični lestvici.

 

Nikoli me neznačajskost ni »krasila«, da bi bil po njihovo »pošten«, in »dober«, in »moralen«. Smradu ne maram.

 

Nikoli nisem njihovim »vrednotam« sledil, da bi živel neko papagajsko živetje, in da bi me pogoltnost gnala, od vetra do vetra drugače.

 

Nikoli blata nisem oboževal, pa sem vselej svoje poti iskal, daleč stran od njihovih.

 

Nikoli nisem mednje sodil, pa me niti izključiti ne zmorejo, iz skupnosti, svojih, katerim ne pripadam.

 

Nikoli nisem njihov bil, le redkim sem se dajal, da bi še redkejšim ostal.

 

Imam srečo. Resda sem trpko svoj čas preživel, resda so mi uničili tisto, kar naj bi bilo življenje, vendar – dokler zmorem ne tako kot oni, dotlej zmorem, zlahka, predvsem samemu sebi v oči pogledati, vedoč o vsem, kar sem, morda, napak spočel, in o tistem, česar nisem, ker sem se kot ljubitelj-živali izkazal, z neko uvidevnostjo, pa čeprav je vredni niso! Vendar…

Ko se začneš, enkrat, pač, izkazovati njih izkazovanjem primerno – lahko takrat o lastni ne-njihovosti govoriš, imaš, takrat, kakršnekoli osnove za to, da jim karkoli očitaš, in jim v vsem oporekaš?! NE, človeku NI usojeno njihovo, in po njihovem!