Na
spletu sem zasledil nek starejši zapis, v katerem se njegov avtor s svojim »ponosom«
na »slovenstvo« skuša izkazati, in benti radi, po njegovem, nepravilne uporabe
Prešernove pesmi, in benti tudi nad tem, ker so si, spet po njegovem, drznili,
neki nemarneži, taisto pesem nasloviti z Zdravljica (potemtakem s črko »j« v
besedi), kajti – po njegovem je pravilen zapis brez omenjene črke. Hm…
Najprej
– žalosti me dejstvo, ki o neki »pripadnosti« čredi govori. Lepo bi namreč
bilo, ko bi bil človeški svet sestavljen iz suverenih posameznikov, samosvojih,
ki bi se izkazovali izključno s pripadnostjo nekim vrednotam, idealom, k
nečemu, potemtakem, kar zmore vsem in vsakomur lepšati, boljšati. Obenem pa,
dejansko, ne vidim nekega razloga, zaradi katerega bi bilo potrebno ponašati se
s sámo neko pripadnostjo, s tem, da si zgolj delček, brezličen, neke brezlične
mase, ki naj bi bila, po tvojem, celo pomembnejša, vrednejša od nekih drugih,
prav tako brezličnih, mas. Pardon, vidim vzrok takšnega »ponašanja« - neumnost!
Nadaljujem
s preprostim sklepanjem, ki nekako takole izpričuje: v kolikor si dejansko
ponosen, če že moraš biti, in ti ni pametnejšega početi, na neko narodnostno
(svojo) pripadnost, potem – mar ne bi moral biti najprej, ali pa zgolj tudi,
ponosen na tiste neke, ki tej (tvoji tozadevni) pripadnosti prepoznavnost
zagotavljajo, jo, v bistvu, ustvarjajo?! Po nikomur od občih namreč slovenstvo
ni prav nič omembe vrednega, svojo vrednost (a le pri butastih) dobi šele s
posamezniki, zaradi njih, in med temi posamezniki so tudi tisti, ki, denimo
tako, kot je to Prešeren počel, s peresom tvorijo. Če pri Francetu obstanem, za
hip – prav nihče ga ne omenja, kot nekaj posebnega, na nekih drugih področjih
(čeprav se je, denimo, za razliko od občosti, zavzemal za skupnost, imenovano
Ilirija, za skupnost, v kateri bi južno slovanstvo združeno obstajalo), pa ni
prav nič posebnega v podobi odvetnika, ali nekoga, na primer, ki je otrokom
veselja porajal, ne, poseben je izključno zaradi – svojega pesnikovanja, še
natančneje, zaradi svojih pesmi! Pa, izhajajoč iz tega…
V
kolikor si na nekaj, ali na nekoga, zares ponosen, potem – mar ne bi bilo
potrebno, takrat, da bi ta nekaj, oziroma nekoga, tudi spoštoval?! Zares
spoštoval, in ne po obče, »spoštoval«! In, če bi bilo tako zares potrebno,
potem…
Bi ne
izkazal svoje spoštljivosti na različne načine, ter tudi s tem, da bi, denimo –
POZNAL predmet svojega spoštovanja, o njem vsaj tisto nujno potrebno (za
spoštovanje) vedel?! Mar ne bi bilo nujno, denimo, ko bi spoštoval tudi voljo,
in ravnanje, tistega, katerega, baje, spoštuješ?! Ne bi bilo potrebno, tako, da
bi vsaj (tozadevno!) lasten jezik poznal, o njem vsaj nekaj malega vedel, in
tudi to, da se je skozi čase »malček« spreminjal, obenem pa…
Če
spoštujem Prešerna, kot enega izmed tvorcev prepoznavnosti »slovenstva«, potem –
ne bi MORAL vedeti, da je on sam pesem naslovil z besedo Zdravljica (potemtakem
z besedo, ki vsebuje butastemu sporno črko »j«)?! Če spoštujem, zares, ne bi
moral te pesnikove odločitve kot upoštevanja nujne, ne samo vredne, pojmovati?!
In – če sem tako vreden, da celo neke vrednosti spoštujem – ne bi moral tega
izkazovati tudi s tem, da bi dopuščal, ob lastnem, tudi mnenja, ravnanja nekih
drugih (v kolikor so znotraj etičnega, seveda)?! Ali pa mi zadošča, moj »ponos«,
zgolj za to, da se izkazujem kot povsem nepismen, ne vedoč in predvsem – bedak?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar