Danes
sva, še nekoliko bolj, kot običajno, prispevala k toplejšemu dnevu, pa sva v
kuhinji, v pečici, pekla krompir, zunaj pa, v senci akebije, pleskavice. In je
tako dete že tretjič v petih dneh (v prihodnjih dveh dneh ga bo tudi v četrto)
jedlo meso, kar mi je v veliko zadovoljstvo, zlasti ko pomislim skozi čas, v
niti-ne-tako-dolgo-nazaj, ko mesa niti poskusiti ni hotela…
Ob tem
mi v-misli-padejo razni zagovorniki hrane rastlinskega izvora, anti-mesojedi,
ki trdijo, da je človek (»kakor ostali primati«), po svoji zasnovanosti,
rastlinojed…
Vem, »svetlijo
si obzorja« (niso najbolj butaste oddaje zaman najbolj gledane oz. poslušane),
a jim ne bi škodovalo, ko bi si tudi nekaj dokumentarnih oddaj, denimo o
opicah, ogledali. Ne vem, morda bi imeli srečo, da bi ugotovili, kako »ostali
primati«, na primer neki pavijani, ujamejo, pobijejo in požrejo antilopo… kako
se šimpanzi razdelijo v dve skupini, da prva, sestavljena iz goničev, žene plen
(neke manjše opice) proti drugi, ki, skrita v krošnjah, čaka v zasedi… ali,
preprosto, kako neka posamičnost teh »ostalih primatov« hrusta črva, gosenico,
hrošča, morda ptico…
Ne,
človek ni (bil) ne rastlinojedec, ne mesojedec, pač pa je, od nekdaj –
vsejedec. Ki se je iz nabiralca (plodov) spremenil v pridelovalca, iz lovca pa
v rejca. In, še vedno, krepko bolj zaupam v razsodnost Narave (ki, zagotovo,
ve, čemu je vsejedega človeka ustvarila), kot pa v pamet bebcev, ki dlje od
bebovanja seči ne zmorejo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar