Modre oči…

Za modrost so najprej potrebne modre oči. Modre oči se nahajajo za tistimi, katere vidiš, in milijone let pred tistimi, ki večinoma gledajo, a ne vidijo.

 

Nahajajo se tam, kje naj bi nekaj bilo, a v množičnem ničesar ni. Tam, kjer naj bi prepih med ušesoma ne uspel do besede priti, tam, kjer je do elektrifikacije prišlo davno prej, preden je Tesla bebcem svetlobo-skozi-žico dokazoval.

 

Poleg modrih oči je pomembna tudi shramba v modrem, ki, v odvisnosti od odtenkov modrine, razvršča prek polic. Marsikaj nekam na dno, celo na tla, pod police, odloži, zvečine tisto, kar večini edino pomembnost predstavlja, dočim je modri shrambi zgolj za vsak primer pri roki, kot delček nečesa večjega, in krepko pomembnejšega.

 

Pomemben je, kakopak, tudi shrambnik, ki se v modri svoji opravi sprehaja, čakajoč na to, da bo (po)stregel s tem ali onim s police vzetim, da si bodo modre oči, ki se nahajajo za tistimi, katere vidiš, in milijone let pred tistimi, ki gledajo, da ne vidijo, z vseh možnih koncev v gledanje vzele. In se, po nekem modrem času, za najbolj moder, med vsemi odtenki modrega, odločile.

 

Znanje. NE tisto, ki ga predpisujejo v obveznih nekih odmerkih kot absolutno zdravilo vseh časov, in tegob… pač pa tisto, ki vse opombe in pripombe prestane, in svoje oslombe zadrži, kljub temu, da si jih malodane v nedogled poskušal sesuti.

 

Količina tega znanja. Večja je, manjša je gromozanska gmota, ki še v sferi nepozna(va)nja ostaja. Večja je, večja je pestrost njegovih govoric. Večja je – manjša je možnost, da ob njej bedak izpadeš!

 

Zmožnost razumevanja alias razumskost. Le-ta v bistvu ni na tretjem mestu, pač pa ne prvega (dejanskega znanja), ne drugega (njegove količine) ne bi moglo biti brez te, konkretne zmožnosti. Ki pa ni pomembna le radi tega, pač pa tudi zato, ker – zmore z različnih področij celote sestavljati, in iz celot do različnosti dospevati. Analitično-sintetično mišljenje (tudi o tem je moč govoriti, kadar je govora o razumu), najprej na prafaktorje razstavi, nato jih skušaj povezati v celoto, pa – če ti uspe… juhuhu!

Baj-de-vej – s takšno »potrato« časa se občost ne izkazuje, njej so znanja dostavljena na-prvi-pogled, v kolikor ji niso že v zibeli položena.

 

Zmožnost DVOMA (tudi in predvsem v LASTNA spoznanja), posledično zmožnost poskusiti-SESUTI-lastno-dognanje… je tudi sila pomemben del poti dospevanja do modrih oči, kakor je pomemben del tudi v obratni smeri – zmožnost (z lastnimi besedami) podkrepiti (v podobah praktičnih, iz-življenja-vzetih-primerov) določeno(-e) trditev(-ve).

 

Zmožnost SPROVAJANJA ugotovitev na področje povsem praktičnega življenja pa je tista zaokrožitev modrih oči, brez katere le-te nikoli ne bi pomodrele, kajti – če »znaš« narediti stol samo na jeziku, v življenju, v praksi, pa ne, potem… in povsem ISTO velja za vsa ostala področja, povsod je PRAKSA izkaz ne samo modrih oči, pač pa sleherne, še najmanj pomembne, usposobljenosti! Čeprav… v časih, v katerih vsevprek skačejo prek svojih zmožnosti, v takšnih časih tisti najprej-skoči-potlej-reci-hop prav nič ne velja. Pač, ko bi bile modre oči (pre)številne, takrat, bržčas, v njih neke posebnosti ne bi bilo moč iskati.