V grenkih kapljicah časa…

Pomnim, nekoč, dolgo nazaj, sem, ob menjavi let, nekaj sto voščil spisal… nikoli natisnjenih kupoval, nikoli zgolj nek vse-najboljše izkazal, ne, daleč od tega, vsakemu naslovniku sem izključno njemu namenjeno besedilo oblikoval, marsikdaj tudi v podobah verzov… in na desetine dni obeleževal, v katerih sem skušal radosti nekih osebnih slavljenj pridodati… čas pa…

 

Ne, čas, v nasprotju z občim prepričanjem, prav ničesar ne spreminja, le v svoji neskončnosti se, dražeče, kaže, da bi hkrati odtekal, sleherni posamičnosti, kateri je namenjen (bil), spreminja, če sploh, (si/se) slehernik sam. In tudi jaz…

 

Zavoljo nemoralnih, tudi, če ne predvsem, sprijenih, ne morem slavospevov življenju peti, nikakor ne, pa tudi ta svoj čas, odtekajoč, in še mi preostal, temu ustrezno zaznamujem, in…

 

Vse več je, s tem odtekanjem časa, nekih, ki so sicer pokojni, a v meni še vedno živijo… in vse več je tistih, ki sicer še kazijo svet, a so v meni, in zame, (pre)minuli, pa…

Prvim ni, da bi jim karkoli voščil, želel, bi bilo povsem neumestno, nesmiselno, glede drugih pa…

Kadar mi kateri od njih nek svoj vse-najboljše zaželi… najprej krepko zakolnem, pri čemer ne izbiram besed, nato razmislim, kako bi se odzval, in se, večinoma vsaj, sploh ne odzovem. In kadar bi bila na meni vrsta, da taistim svojo pozornost izkažem…

 

Samo dve možnosti sta mi dani, teoretično, seveda, upoštevaje dejstvo, da me, še vedno, hrbtenica ni izdala. Prva, da »ne vem«, da (ob)molčim, druga, da formalnost o(d)pravim, čeprav…

Pomnim, seveda pomnim tudi takšne datume, a pomnim tudi tisto, kar so mi počeli, in spočeli, pa ne samo meni, pa ne začutim želje po tem, da bi ob konkretni podobi nekim lepim čustvovanjem do veljave dopustil. Obenem pa…

Ko se mi nekdo predstavi kot slab, v podobah, kakršnih v človeškem svetu sploh biti ne bi smelo… če slabemu zaželim vse-najboljše, potem hinavim, se lažem, samega sebe izdajam, svoja načela, kajti ti in takšni si niti dobrega ne zaslužijo, kaj šele boljšega! Nisem verski fanatik, nek bebec brez značaja, da bi… po tem, ko mi prvo lice v brazgotinah pustiš, še drugega nastavljal! Ne, hvala, s smradom niti zdaleč ne želim imeti prav ničesar, in vsaj tistega ne, na kar zmorem vplivati.

 

Da, v grenkih kapljicah odteka, in namesto njega, ki ničesar ne spreminja, spreminjam sam. Ne sebe, nikakor, še vedno sem zvest, predan istim načelom, katerim skušam najbolje slediti od mladih svojih let, spreminjam pa svoj odnos, pa – kakršnega si kdo zasluži, takšnega sme tudi pričakovati! Skozi prste sem se naveličal gledati, svinjanjem pa nikoli odpustkov nisem dajal! Če ne zmoreš drugače, kot rilčasto, naj ti rilčasti veselja porajajo!

 

Voščila, ob menjavi let… že dolgo jih pojmujem kot popolno oslarijo, obenem kot izkaz množične hinavščine, prostitucije, papagajščine… pa voščim, po svoje, kakopak, le tistim, ki še so v meni, in za katere domnevam, da bi jih odsotnost mojega oglašanja utegnila prizadeti, češ pozabil-je-name. In vseh teh zmorem na prste obeh rok prešteti. Glede nekih obletnic… podobna zadeva, le da nekoliko več prstov potrebujem, a še vedno krepko manj, kot jih imam. Pri čemer se vse bolj sprašujem o tem… kako, za vraga, meniš, da je ustrezno slaviti dejstvo, ki govori izključno o tem, da ti vse manj ostaja, če sočasno neke lepote-življenja omenjaš?! Ko bi te obstajanje (za)grenilo, potem, vsekakor, še nekoliko manj ti je ostalo do spokoja, in vsaj do tega še-manj si se uspel prebiti.

 

Ne, čas ne spreminja, spreminjam sam… kakopak s pomočjo vseh tistih, ki mi izpričajo to, da si drugačnega mene zaslužijo! Tistih, pač, katerih niti v bližino svoje sence ne bi (s)pustil, ko bi vedel kaj so.