Kdaj?!

Ja, kdaj se začneš izkazovati kot bitje z etičnimi ravnanji?! Hm…

Po vsej verjetnosti takrat, ko se prvič, jasno in glasno, oglasiš, medtem ko ostali molčijo, in o nedopustnem spregovoriš. In zmoreš biti, (tudi) takrat, denimo v neki osnovni šoli, ko že vsaj nekaj veš o »življenju«, s strani učitelja obravnavan kot smrkavec, ki si drzne ugovarjati, in te zmorejo vrstniki zasmehovati, ker delaš problem iz nečesa, kar je njim nekaj povsem običajnega, samoumevnega…

 

Bržčas se z etičnostjo izkazuješ takrat, kadar zmoreš, ne, celo potrebuješ povedati v obraz, ker ne moreš biti tiho, ob raznih svinjarijah, in zlasti ne moreš tako, kot, zlahka, zmorejo ostali, ki – v obraz z nasmihanjem, celo z omogočanjem izvajanja, še več, s sodelovanjem pri izvajanju svinjarij, za hrbtom, za vogali pa… nešteto prilagojenih »resnic«, v katerih se tudi zrno dejanske znajde, in v prvi vrsti tisto, o katerem niti pomisliti niso zmožni: kakšne pizde smo, kakšna govna, da niti vzravnano ne zmoremo hoditi…

 

»Lepo« jih je poslušati, ko o poštenosti govorijo. Njih »poštenost« sem imel ničkolikokrat priložnost spoznati, pa še kako  vem, da je skregana z moralo, z doslednostjo, načelnostjo, z enakimi merili za vse in vsakogar! Predvsem pa vem, da so podobni nekemu cucku, ki se… ko je sam, in prestrašen, s spodvitim repom in cvileč na varno spravlja, ko se v krdelu, in v občutku moči znajde, pa zmore tudi lajati, celo zobe kazati, in (raz)trgati. Pač, dejstvo, neovrgljivo dejstvo, da je tudi etičnost posledica (biološke) zasnovanosti, in da je pri večno prilagajajočih se bitjih ni iskati, kakor tudi ostalih nekih vrlin ne, od uvidevnosti naprej. In je vrag s tem, kajti prav na uvidevnosti temeljijo stanja, kakršni sta dobrota in ljubezen…

 

Kdaj se, potemtakem, začne? Malo za tem, ko »oči odpreš«, dospel na planet, katerega si, spočetka, neveden in naiven, celo z nekimi lažmi razlagaš, z obče veljavnimi »resnicami«, da bi naknadno, korak za korakom dospeval do ugotovitve, da ti živečemu med živalmi ne more biti bolje, kot ti je!