Poglej, kaj sem ujela…

Muca, tista, ki me je lani, komaj za dlan velika, »posvojila«, je od vseh treh predstavnikov »moje« mačje družine najboljša lovka. Nenehno je v pogonu in večkrat prek dneva na dvorišče prinese svoj ulov, s katerim se potem nekaj časa igra, preden žival bodisi pokonča, bodisi ji le-ta uide…

 

Marsikaj je že nosila. V jutrih pa svoj ulov postavi na ogled, v neposredno bližino kuhinjskih vrat (češ poglej-kaj-sem-ujela), tako da ga je nemogoče ne videti.

 

Večinoma zaradi njenih nagonov z živetjem končajo miši, rovke in martinčki, tu in tam neka krt ali slepec. Nekatere živali požre, vsaj deloma, medtem ko se drugih, ubitih, niti pritakne ne. In vsaka se mi (za)smili, zlasti tiste, katere si, preden jih pokonča, v igranje nameni, vendar – takšna je »harmonija« Narave (da, namenoma to besedo uporabim, saj sem od pre/mnogih bebcev smel izvedeti, da je Narava harmonična) in jaz napram njenim zakonitostim nimam ničesar storiti…

 

Še najbolj mi je žal, kadar zagledam ubito ptico (ja, tudi sam sem, očitno, selektiven, pa si, povsem subjektivno temeljeno, dovoljujem, za nekaj hipov vsaj, razlikovati med »škodljivci« in »ne-škodljivci«, čeprav ima sleherna žival svojo vlogo, pomembno, v verigi, imenovani celota-obstoječega), ali pa ko vidim, kako trpinči (kakopak, trpinčenja mački ne smem pripisati, kajti tudi tovrstno njeno početje ima svoj razlog, če v drugem ne, potem v urjenju, v izpopolnjevanju njene lovske uspešnosti… ali pa, kadar ima mladiče, v učenju le-teh) nekega zelenca, konkretno velikega kuščarja, ki se, v preteči svoji telesni drži, in z razprtim gobcem, postavlja v bran (sem že videl, kako je tak kuščar dobesedno skočil proti Taru, ko se je mačka za nekaj trenutkov umaknila in je cucek, na njegovo srečo z varne razdalje nekega pol metra, svoji nosni radovednosti sledil). V takšnih primerih se usmiljenju pridruži tudi strah, kajti prav nič prijetno ne bi bilo, ko bi kuščar dobro, in nepopustljivo, zgrabil pasji smrček, ali ustnico…

 

Zjutraj sem, meter od vrat, ugledal nekaj novega. Najprej sem razmišljal o mladi veverici ali mladi podlasici, ko sem bolje pogledal, in ugotavljal, pa sem se odločil, da je prinesla polha. Očitno je mačka ugotovila, kje se te živalice, prek noči, izkazujejo s svojimi početji, pa bodo, domnevam, tudi one postale stalnica v pestrem naboru mačjega ulova…

 

Ko sem zagledal to novost, meni prav nič lepo, sem, hipoma, pomislil… upam, da ne dočakam tega, da bom na dvorišču še kačo, živo, zagledal, po možnosti celo strupenjačo, in zlasti takrat, ko je Malo doma, oziroma še huje, da se ne bi pripetilo to, da bi dete pred menoj prišlo v njeno bližino…