Osemindvajset…

Star sem že, star – mlajši moj sine danes osemindvajseto zaokrožuje! Bentiš, kako »teče čas«…

 

Za to, da ima (kakor tudi oba druga starejša) eno temeljnih vprašanj, stanovanjsko, razrešeno, za to sta starša vihala, in zavihala rokave, pa mu, vsaj po tem, ničesar hudega ni, nasprotno, veliko jih je, ki niti približno takšnih razmer, kakršne so njegove, ne dosegajo…

 

Stoji na obeh nogah. Žal se sicer še ni (z)našel, pa na stopalih čuti kapljice oblakov, skozi katere najbolje ne vidi trdnih tal. Ve, kako da ne, ko pa vsakdo ve, kaj je to življenje, le s pravim se, doslej, še ni utegnil srečati. A tudi za to pride čas… upam, da čim prej, pa čeprav se taistega tudi bojim, preveč je »moj«, da mu trpljenje ne bi časa zaznamovalo. Svet je, pač, "lep", in takšna »lepota« se neizogibno odraža na človeku…

 

Kakorkoli že – njemu se, zaenkrat vsaj, za leto več nabira, meni se, in to vse bolj, za leto več manjša. In mi je, v današnjem dnevu, zmanjšano tudi za objem, v katerega ga ne morem zgrabiti. Pač, kdaj drugekrati…