Vse
življenje kljubujem. Njim. Njihovi sebičnosti, pogoltnosti, preračunljivosti,
nemoralnosti, neumnosti… nagonskosti, pač. V zadnjem času pa kljubujem tudi
sebi…
Svoji
misli, da prodam, in spokam. Pa čeprav bi za prvim vogalom Sveta zaključil s potjo.
In
misli o nesmiselnosti preostanka, mojega. A kaj, so, še vedno, neke opore,
redke, a so, ki me podpirajo v tem kljubovanju, pa čeprav…
Določene
opore, poprejšnje, so se mi kot varljive izkazale, nikoli jih ne bi smel, za en
sam hipec, kot opore videti. S ceste vselej neki odcepi vodijo in vsaj do sedaj
sem svojo pot sam hodil, pa bi samemu sebi lagal, ko ne bi enako vse do svojega
konca predvideval. In prav radi tega kljubujem, kajti prav radi tega mi
omenjeni misli v čas posegata.
Ni komentarjev:
Objavite komentar