Uboga bitjeca…

Ne, ne smilijo se mi, smili se mi – Svet v njih žrelih!

 

Maloprej sem zasledil neko zadevo, na spletu, in se, hipoma, odločil, da ji malček časa posvetim… preden odhitim, resda bolj počasi, delovnim obveznostim naproti…

 

Govora je o »šestih luksuzih življenja«, in med te »luksuze« so uvrščeni čas, zdravje, (u)mir(je)ne misli, »počasna jutra«, razna ugodja (denimo v podobah izletov) ter »hiša polna ljubezni«… Khm…

 

Glede »časa« - po določenih vprašanjih gre za povsem relativno zadevo, edino, kar to relativnost sesuva, je dejstvo, da je »čas« vsemu in vsakomur v omejenem svojem obsegu odmerjen. Z izjemo spreminjanju, neki relativnosti, z izjemo zakonitostim, po katerih se izkazuje Narava. In, žal, a še kako res – NI težava v tem, da ne bi zmogel v nekem svojem »času« določenih zadev, omembe vrednih, izkaz(ov)ati, pač pa JE težava v tem, da – pri večini velja preprosto dejstvo, da več kot imajo časa na voljo, prav nič več njegove celoti koristne uporabe NE izkazujejo. Še huje, več kot imajo časa, bolj se ženejo k temu, da bi dolgočasenje, lastno, odpravili. Tako pač je, pri slehernem netvornem bitju, ki ne zmore iz sebe do lastnega zadovoljstva dospeti, pač pa za to potrebuje zadeve izven sebe! Potemtakem – NE, za nekaj pametnega narediti NI premalo časa, pač pa krepko premalo zmožnih česa takšnega…

 

Zdravje?! Res je, tudi zdravje sodi med tiste elemente, ki zmorejo porajati neko zadovoljstvo, posledično tudi energijo, voljo, potrebno za samo živetje, in, v naslednji fazi, delovanje, vendar… obstajajo takšni, ki nikoli do svoje zdravosti, vsaj celovite ne, niso dospeli, pa so, kljub temu, izkazali neko svojo tvornost, so, kljub temu, in vsaj načeloma, prispevali k boljšemu, lepšemu… za razliko od absolutne večine, ki izključno k lastnemu ugodju sili, pa jo, netvorno, kakršna je, tudi zdravstvene težave zmorejo bistveno bolj prizadeti, kot to zmorejo pri tvornih bitjih…

 

(U)mir(je)ne misli?! Ja, to pa bi lahko bil luksuz, pravi luksuz, v živetju nekega človeka (ki pa do tega luksuza NIKOLI ne zmore dospeti)… dočim so pri običajnosti, pri »normalnih«, zagotovljene takoj, ko je njih zadnjica sita, in je njih potrebi po ugodju, kakršnemkoli že, zadoščeno. In zmorejo povsem mirno spati, in zmorejo o pravičnem Svetu (kadar so zadovoljni z LASTNIM) govoriti, pa o tistem, kako je lepo živeti, pa čeprav – živijo na planetu, na katerem so Dobrota, Poštenost, Pravičnost… večinoma le prazna besedičenja. Da, samo sebična, NEuvidevna, v celoti, potemtakem NEetična bitja zmorejo do takšnih misli (ne vem, je moč takšnim mislim sploh mišljenje reči?!)…

 

»Počasna jutra«?! To opredelitev bi bilo moč prevesti v besede udobje, lagodje, obenem pa jih sploh omenjati ne bi bilo potrebno, kot nekaj posebnega (kot enega izmed »luksuzov življenja«), kajti o istem govori že prvi »luksuz«, »čas« (katerega naj bi bilo vedno dovolj, potemtakem tudi za lagodno prebujanje)… zanimivo, ob tem, kako hitro pozabiš na ta »luksuz« takrat, kadar dobesedno poskočiš iz postelje, v primerih, da se ti nekam (in po tvoji volji) mudi…

 

(Z)možnost potovanja, izletnikovanja?! Čemu naj bi to bil luksuz, ko pa… je povsod lepo, a je doma najlepše?! Čemu bi te sploh k manj lepemu gnalo, ko pa imaš pod lastno streho… LAŽ?! Te, morda, žene potreba po tem, da svoje »najlepše« vsaj za kratek čas zamenjaš z »manj lepim«, pa da se v tem »manj lepem« malček razbremeniš, do sape prideš?! Drugače, kot na zapisan način, si namreč ne morem (logično) razlagati početja, ki z »najlepšega« k »manj lepemu« vodi, kajti – tam, kjer mi je najlepše, tam se tudi najbolje počutim, in tega, niti slučajno, za nič drugega ne bi menjaval, razen v primeru, da je to »najlepše«, kakor sem že zapisal – laž!

Mimogrede: razumel bi tudi to, da k temu »potepanju« žene ukaželjnost, a večina, malodane vsa ta »potepanja« se ne izkazujejo z nekimi ogledi ruševin, muzejev, znamenitosti, s seznanjanjem z drugimi kraji, običaji… pač pa predvsem, če ne izključno, z – dospevanjem do lastnega ugodja!

 

Hiša polna ljubezni?! Hm…

O njihovi »ljubezni« sem že velikokrat. NI dana, tista prava, sebični zasnovanosti, iskanju LASTNEGA zadovoljstva, ni, in ne more biti. Kakor tudi ne more biti pravilnega razumevanja besed, in tistega, o čemer le-te govorijo, tam, kjer je tisti »po svoje razumeti« nekaj povsem običajnega! In v tisti pravi, pa verjel(a) ali ne, NE iščeš prvenstveno nekih ZASE luksuzov živetja, in se vedno najde dovolj časa za »hišo polno ljubezni«, in so, vsaj po tem vprašanju, misli umirjene, in… še marsikaj se, v tej dejanski ljubezni zmore najti, med ostalim tudi NEpotreba raznih spreminjanj in sprememb, kajti – če sem zares zadovoljen s tistim, kar, in kakor, živim, potem se potreba po spremembah NIMA iz česa porajati! Nezadovoljstvo nad obstoječim je namreč edina gonilna sila spreminjanja!

 

Ti povem, kaj je zame, meni »luksuz«, na tem planetu, na katerem nagoni »človeški« svet razlagajo… Iskrenost, Poštenost, Uvidevnost, Dobrota, če želiš etično, človečno izkazovanje! To pa je res luksuz, katerega si redki zmorejo dovoliti, in radi katerega tako vražji davek plačujejo, ves svoj čas, da hujšega malodane ni!