»Mi ne delamo razlik, veste…«

Maloprej se je pripetilo. Ravno sem se pripravljal, da kavo pristavim, drugo današnjo, ko sem, skozi okence v shrambi, zagledal večji, svetlo siv avtomobil, ki je ustavil ob moji hiši, in ko sem videl starejša možakarja in žensko, ki sta izstopila iz njega, sem se odpravil proti vrtnim vratom, ter ju, kar pri zaprtih, ogovoril…

 

»Dober dan, mi širimo dobre misli, o svetopisemskih resnicah bi se pogovorili,« mi je njun namen predstavil možakar.

 

»Hvala lepa,« sem odvrnil.

 

»Ampak to nikomur ne škoduje,« je (po)hitel »utemeljevati« pravilnost njune namere, in, kakopak, potrebnost moje pozornosti istemu.

 

»Hvala lepa,« sem ponovil.

 

»Vi ne razmišljate o teh stvareh?« me je povprašal.

 

»Razmišljam, verjemite, o marsičem, in tudi o tovrstnih zadevah, vendar – medtem ko jaz razmišljam, vi zase zgolj domnevate, da razmišljate,« sem pojasnil.

 

»Pa, kljub temu, vzemite,« mi je ponujal nek letak, »tudi na spletnih straneh nas lahko najdete,« se ni dal prehitro odpraviti.

 

»Hvala, a ne bom vzel, raje prihranite strošek, kajti – če vzamem, se bo ta letak v naslednjem trenutku znašel v škatli, v kateri zbiram odpadni papir,« je slišal.

 

»Prav,« je ugotovil neuspešnost svoje misije (pri meni), »mi ne delamo razlik, veste, do vsakogar gremo,« je še pojasnil, preden sta sedla v vozilo in je le-to krenilo novim razodetij-potrebnim trkati na nedeljska vrata…

 

Ne maram takšnih obiskov, v dan mi prinesejo, poleg neumnosti, obilo neresnic! Pravzaprav, ko o celotnem današnjem pogovoru razmislim, ni bilo zgolj obilo neresnic, pač pa so bile – same neresnice! Od prve, pa do zadnje izrečene možakarjeve trditve…

 

Dobre misli širijo, je rekel, in to počno tako, da – širijo laži?!

Resnico je potrebno, da ji zares zmoreš verjeti, dokazati, in to predvsem v praksi… medtem ko »svetopisemske resnice« toliko nelogičnega vsebujejo, da jih zmore samo mentalno slep, da ne zapišem omejen, kot resnice dojemati! In, kot drugo – zaman se ti je sklicevati na dobre misli, na neke »resnice«, v katere, bojda, veruješ, jim celo skušaš, BOJDA, slediti, medtem ko se v praktičnem življenju v popolnem nasprotju od njih izkazuješ! KO bi zares verjel, KO bi zares spoštoval, KO bi se po tem tudi ravnal – bi bile spovednice sploh potrebne, bi ne bil Svet popolnoma drugačen, kot je?!

 

»Ampak to nikomur ne škoduje…«

Ha, stvar gledišča. Neumnost neumnosti zares ne zmore škodovati, vsaj neposredno ne, še huje, samo sebe potrebuje, natanko takšno, kakršna je, sicer bi bil njen obstoj ogrožen, ampak… še kako škoduje, neumnost, človeškemu, človečnemu svetu, ki prav radi neumnosti ne sme v svoji dejanskosti (za)živeti!

 

»Vi ne razmišljate o teh stvareh…«

E, možakar, če kdo, potem ti, in tebi podobni, o tem NE razmišljate! Že res, da se, tu in tam, poigravaš z mislimi o tem čemu ti je, ali pa ti ni, »bog« naklonjen, vendar – KO bi dejansko razmišljal o svojem verovanju, ne bi, v takšnem primeru, najprej z dvomom v njegovo utemeljenost zastavil, nato pa z ugotavljanjem neskladij med govorjenim in (s)početim?! Verovanje in razmišljanje sta namreč med seboj skregani izkazovanji…

 

»Pa, kljub temu, vzemite…«

Ena izmed temeljnih resnic, ki pa, dejansko, žal, nima domovinske pravice na tem, nagonsko obarvanem planetu, je ta, da – ima sleherna posamičnost pravico sebi skladno, svojim značilnostim primerno lastno živetje preživljati… v kolikor, kakopak, s tem NE škoduje in/ali ogroža ostalih (potemtakem ga ima pravico preživeti v okviru etičnih norm!)… in ti, ki »širiš dobre misli in resnice« meni skušaš vsiliti SVOJ način… s tem, ko mi letak vsiljuješ.

 

»Mi ne delamo razlik…«

Ja, hudiča, res »ne delate razlik« le – čemu mi zgodovina, tudi tekoča, povsem drugače o tem govori?! Pa, da ne zaidem k nekim, denimo, križarskim vojnam, k pokrščevanju Sveta… se zaustavim pri sodobnih stvareh, denimo… pri sklicevanju, občem, na neko »našo, krščansko kulturo, civilizacijo, tradicijo«, katerega je moč poslušati ob slednji priložnosti, v kateri obča paranoičnost zazna svoj strah-pred-zunanjimi-vplivi… pa se zaustavim pri obči histeriji, izkazovani, dolgo časa, v povezavi z gradnjo džamije v Ljubljani… ali pa, denimo, pri »krščanski (in zlasti Cerkveni) dobroti«, izkazovani v raznih misijonih, v katerih boš dospel do hrane, prenočišča, oblečenosti, celo do šolanja, IZKLJUČNO v primeru da – sprejmeš vero(vanje)! Potemtakem v teh misijonih NE izkazujejo dobrote (na temelju dobrote bi pomagali, brezpogojno, VSAKOMUR!), pač pa nek svoj daj-dam sistem, neko, preprosto povedano, trgovanje, »kupovanje duš«…

Da tega, kako je Cerkev največji imetnik materialnega bogastva na celotnem planetu, sploh ne govorim, zlasti v povezavi s tem, da – »pomaga« tako, da nudi svoje ime, medtem ko je vse ostalo (od pomoči, do organizacije in izvedbe) prispevek posameznikov, njenih ovac…

 

Res je, ne maram takšnih obiskov, takšnih poseganj v moj čas, a »moram« biti, za današnjega, celo »hvaležen«, kajti – brez njega ne bi konkreten sestavek nastal, še en, v vrsti, malodane neskončni, drugih, v katerih govorim o neumnosti, hinavščini, lažnivosti, pokvarjenosti… pa čeprav »zgolj« nagonsko utemeljeni, a, kljub temu, dejanski in še kako živeči, obstoječi v vseh prostorih tega Sveta!