Ni morje…

… tudi jezeru ni podobno, celo od potoka je daleč, vendar – kadar drug(j)e ni, se je moč tudi v kadici svežiti…

V vodo ni bilo težko, iz nje pa malo težje, po uri, ko so bili prsti že dodobra nagubani…

 

Danes bi se lahko na glavo postavil, a ne bi pomagalo… dopoldne sem, prav zanjo, ubral, še hladno, večjo od pesti, od zrelosti »pokajočo« figo… ne sladka, medeno sladka… in ni mi je uspelo prepričati, da bi jo vsaj poskusila!

Dve leti nazaj jih je nezaustavljivo jedla, lani niti ene, letos pa… absurdno bi bilo, pri osmih figovih drevesih, da dete ne bi jedlo fig. Kako bo pa z ostalim… bo pa še dognati.

 

Kakorkoli že – dete uživa. Tata jo, vsaj za silo, uboga, kad zna biti tudi večkrat dnevno polna, pa ni opaziti, vsaj doslej ni bilo, da bi jo vročina kaj dosti (z)motila.