Dolgo
sem hodil od proizvajalca do proizvajalca, da bi ugotovil kaj je narobe z
njihovimi proizvodi, ki grdo v lepih podobah kažejo. Da, o zrcalih govorim, o
tistih zadevah, potemtakem, ki podobe zrcalijo, o tistih zadevah, v katerih
obči vse najlepše zrejo, kadar se prednje postavijo…
Veliko,
krepko več, kot bi bilo potrebno za verodostojno ugotavljanje, in ugotovitev,
sem teh izdelkov preveril, da bi naposled ugotovil, kako z njimi ni prav nič
narobe, nasprotno, zrcalne podobe so, v vseh primerih, povsem ustrezale
zrcaljenim, potemtakem…
Znova
se je bilo potrebno podati v raziskovanje, malodane večnost sem mu namenil,
preden sem se dokopal do ugotovitve tega, da…
Živeč v
svinjaku, kot njegov sestavni, tvorni del, rilčavost pojmuješ kot nekaj povsem
običajnega, normalnega, celo lepega in… ker veš, da moraš najprej imeti samega
sebe rad, ker si, v svoji domišljavosti, ne moreš zamisliti lepše podobe od
lastne, tudi zato v zrcalno videnem ne moreš zreti drugega kot – lepoto…
Zdaj…
tam, kjer vsakdo »po svoje« gleda in vidi, »dojema« in »razumeva«, tam so neke
objektivne zadeve, tudi neka merila, denimo, povsem nepotrebna zadeva, pa…
glede na to, da ti je svinjak v krvi, glede na to, da si le eden izmed vseh
ne-bodi-kot-drugi, ti je tudi rilec, katerega zreš v zrcalu, ne samo normalen,
pač pa predvsem lep, in ga imaš, ne nazadnje je tvoj, rad!
Ja,
obstajajo »pridnost« in pridnost, »poštenost« in poštenost, »dobrota« in
dobrota… tudi »lepo(ta)« in lepo(ta), in med naštetimi zadevami, ter vsemi
ostalimi, je zgolj »malenkostna« razlika, kot posledica »zornega kota«,
kakopak, pa – v svinjaku zmore svinjsko biti lepo, četudi tistim, ki vanj ne
sodijo, ni.
In le
še pripis, vsem tistim, ki o mišljenju »vedo«: med (zgolj) pametjo in razumom
je razlika za (če se matematično izrazim) sto osemdeset stopinj, kar pomeni, da
so si tudi »razumevanja« in razumevanja, »znanja« in znanja… v popolnem
nasprotju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar