Marsikdaj
se nasmehnem (spočetka sem to trpko občutil, a že dolgo ne več), vedoč, da
večina, ki »bere« moje zapise, pojma nima o tistem, o čemer zapisujem,
potemtakem tudi ne o tistem, kar zapišem!
Mnogokrat
so mi očitali, češ da zapisujem preveč na-široko, ko se v pojasnjevanja
podajam, čeprav – pri tistih, ki zmorejo zgolj neposredno, dobesedno »razumevati«,
pri njih je kratkost besedila še bolj brezupen poskus, kot njegova dolžina, pa
čeprav… ja, dejansko, za takšne je sleherni čas, tudi tisti, ki je v
pojasnjevanje namenjen, popolna potrata. A, kljub temu, pojasnjujem, želeč, da
bi bilo moji »ciljni skupini« bralstva, katero, če sem zelo širokogruden, na
prste ene roke štejem, zapisano lažje dostopno.
Samo-nasmeh-je-bolj-grenak…
je moč v neki pesmi slišati, a moj, nasmeh, se je že dodobra privadil, pa
nasploh ne zmore do večje grenkobe dospeti, kot sicer, po vprašanju mojega
zapisovanja, in »razumevanja« odjemalcev mojih besed, pa se je trpkosti že tako
navadil, da se z njo niti malo več ne obremenjuje, se vanjo ne odeva.
Tudi danes
je Malo nekaj časa mojim obraznim gubam namenilo. Zanimive so ji, pa upam, da
nikoli ne dospe v stanje, v katerem si bo kožo zategovala, se, z nekimi
butastimi pripomočki, borila-proti-zgubanemu-obrazu… bentiš, ko zategnejo kožo,
na obrazu, kakor da bi jih v zadnjice (po)gledal. Hm, marsikdaj tudi brez
takšnega posega do enakega učinka pride.
Neke so
smejalne, sem ji pojasnil. In te so povsem arhaična zadeva. Že dolgo mi namreč
ni do smeha, zgolj nasmeh je najdlje, do koder s tovrstnim skrivljanjem obraza
dospem.
Neke o
določenih žalostih pričajo, čeprav so tiste, ki o istem najbolj zgovorno
zmorejo, skrite, nekje, globoko vstran od dosega oči.
So tudi
takšne, ki izpričujejo skrbi, pa one, ki, tudi radi skrbi, a ne zgolj radi
njih, o mišljenju izpovedujejo. Tata, pač, nikoli ni dal na videz, na zunanjo »lepoto«,
vselej se je raje vsebini posvečal, in tam, kjer je, kadar je, bolj poredko,
moč kaj najti, iskal. Da, večinoma vsaj, ničesar našel ne bi.
Kakorkoli
že, Malo, sem ji dejal, tvoj tata je že star, tako star, da se mu je »zafecljalo«,
pa se mu neka mladost, doživeta in preživeta, ne zdi neka posebna draž
obstajanja, pravzaprav mu samo obstajanje nekega oprijemljivejšega opravičila
več ne ponuja. Kakopak, samo del tega sem ji povedal, vsega tako ne bi
razumela, in v odgovor slišal, da – nisem star, da sem zgolj velik-tata, medtem
ko je ona mali-tata…
E, dete
moje, si mislim, celo tistih smejalnih ti manj želim, kajti, veš – krepko bolj
zaboli, kadar z nebes na tla treščiš, kot takrat, če te na tleh spotaknejo…
čeprav, po drugi strani – ko bi se ti predvsem smejalne risale v obraz, in se
pletle, ves tvoj čas, druga prek druge, tudi ne bi bilo nič narobe. K vragu s
poznavanjem resnice, tudi ti imaš pravico do tega, da ti je lepo!
Bom pa
še razmislil, če jo bom v tečaj ful-kontakta vpisal! Ko bi tam napredovala, ni
vrag, da si ne bi, s tem, olajšala poti mimo vse goltave, butaste, pokvarjene, razkrajajoče
sebičnosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar