Veliko
je bilo korakov, ki sem jih zastavljal, in zastavil, želeč k lepšemu, k
boljšemu, pa ne zase, pač pa nasploh, korakov, s katerimi sem se izkazoval na
vseh področjih, na katerih sem deloval, od pisanja pa do politike, kateri sem
pod prste gledal in ji skušal vsaj pridih drugačnega priklicati, vendar…
Ob
mnogih spoznanjih, porojenih iz teh poskusov, sem dospel do dveh ugotovitev.
Prva je, vsekakor, ta, da si lepšega, boljšega ne zaslužijo, druga pa ta, da
sem del svojega življenja dobesedno zaman potrošil, pravzaprav skorajda v
zaman, da sem ga v nič metal…
Dolgo
je že tega, kar sem izdelal neko zbirko pesmi, namenjenih otrokom, Šarene
svaštarije iz glave tvrdoglavije. Večina pesmi je v svojih izvirnih podobah,
napisane so v srbskem jeziku, in le nekaj jih je, mislim, da štiri, katerim
sem, ob njih originalni, v slovenščini izkazani podobi, dodal tudi prevode.
Kakopak…
V
Deželi založnika za konkreten namen nisem našel, pa sem rokopis poslal nekemu
srbskemu pesniku, proseč ga za mnenje. Takrat še nisem vseh upov, po tem
vprašanju, v koš zabrisal. In ta pesnik je, sam od sebe, še dva svoja kolega
vključil, pa sem, namesto ene, kar tri recenzije prejel (tretje nisem našel, je
kasneje dospela, pa ni grafično obdelana, v podobi ilustrirane, zgotovljene
strani, pripravljene za tisk), in vse tri doživel kot ne samo lepe odzive
pesniških sotrudnikov, pač pa kot dobrohoten pozdrav mojim nameram, rojstvu
knjige, vendar…
Tujec
sem, povsod, kjer se pojavim, sem tujec! V Deželi, ker sem povsem drugačen od
»normalnih«,
pa
drugače tudi doživljam, razmišljam, zapisujem, izven nje pa, ker objektivno
nisem delček tamkajšnjega okolja. Nič ne pomaga blebetanje o nekih preseganjih
(tudi državnih) meja, kadar omejenost niti iz lastne kože ni zmožna pogledati…
Zdaj to
gradivo, v celoti za tisk pripravljeno, odžira nek delček računalnikovega
pomnilnika, in to je vse, malodane vse, kar od izkazane namere imam. Poleg
tega, kakopak, da sem preizkusil svoje poznavanje jezika, katerega zgolj
občasno uporabljam, in sem preizkus opravil… poleg tega, da sem užival pri
snovanju in izdelovanju… poleg tega, da sem dospel do nekega zadoščenja, na
njegovi osnovi tudi samozavesti, vedoč da znam, da zmorem, da se smem vsaj
enakopravno kosati z mnogimi tistimi, katerim je srbščina v zibeli dana, obenem
pa se tudi s poezijo ukvarjajo. In to je vse, neka kapljica, neka iskrica, ki
je zmogla, za nekaj trenutkov celo, greti in svetiti…
Za
samozaložbo nimam ne sredstev, ne volje, ne vzdržljivosti. Ne da se mi bosti z
mnogimi, premnogimi, ki so zmožni izključno na jezikih. In tudi, ko bi denar
imel, ne vem, morda, majhen morda, bi dobro razmislil o tem, če naj konkreten
rokopis, z nekimi dvajsetimi drugimi vred, do knjižne podobe spravim, kajti… še
vedno ostaja ugotovitev, celo moje prepričanje o tem, da – lepšega, boljšega
niso vredni!
Skorajda
zaman, skorajda vsi moji koraki. Edino, kar sem od njih odnesel, so določena
spoznanja, ki me, ob moji življenjski zgodbi, tolažijo, a jim to najbolje ne
uspeva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar