Komu naj verjamem?!

Na spletu piše, da je tu, pri nas, dvaintrideset stopinj, termometer, nameščen zunaj, v konstantni senci, jih štiriintrideset odšteva…

 

Ja, tudi pogled na termometer zna »po svoje« razkrivati eno in isto resnico. Namestil sem ga dokaj visoko, na vrata, lesena, in Sonko še nekaj časa ne bo mogel seči do njega, pa…

Če si nizek, in od spodaj gledaš, se zdi kot da višjo temperaturo kaže, ko bi bil dva metra in pol visok, da bi pogled nanj povešal, bi mi pripovedoval, da je zgolj prijetno toplo, ko pa se oči znajdejo na isti višini, kot je višina »črtice«, takrat pa ga pravilno »bereš«…

 

Tise in Tara ne bom spraševal, jezika sta do tal spustila, in sopeta. Skrbim, da je vedno dovolj vode, v veliki posodi, iz katere tudi mački žejo gasijo. Tudi oni, kot crke so polegli, k sreči je, tudi krog hiše, dovolj naravne sence, da je moč zaklon poiskati. Tar pa se je itak potepel, očitno takrat, ko sem, po ne vem kolikšnem času, popoldne legel, ter spal dve uri in pol, da sem kratko nočno spanje malo dopolnil, in od nekod prinesel kost, pa jo zdaj skrbno čuva pred Tiso…

 

Notri je… ko vstopiš, se ti zdi, da si dospel v olajšanje, ko si nekaj časa notri, se znojiš. Osemindvajset stopinj, a še vedno bolje kot zunaj, za šest stopinj razlike. A naj bo, naj kar bo tako, čim dlje! Ko bi vseh dvanajst mesecev bilo tako…

 

Res je, vročina krepko skrajša delovni dan, in ga še krepkeje časovno prerazporedi, a na to se da navaditi, vendar imam raje vroče, in dolge dneve, kot pa jesensko zimski hlad, in mraz, ter dneve, ki komaj osem ur svetijo. Ledenosti in temačnosti nikoli nisem maral… zlasti značajske ne.

 

Uboga bitja, ki se v svoji preračunljivi sebičnosti tako izkazujejo! Ničesar v njih, vsaj želja in spoštovanja vrednega ne, obenem pa… tisto kar, s samim seboj, zbuja odpor, gnus, tisto nikjer drugje, kot pri sebi enakih, ne more najti… vsaj drugega ne, kot… tisto, kar zbuja odpor in gnus! In, tako verjamem, prav nič zabavno ne more biti obstajati sredi smradu, tako lastnega, kakor tudi tujega, vendar… kdor bolje ne zmore, kdor bolje ne zna, kdor si, ne nazadnje, boljšega sploh zasluži ne, tudi tak mora na nek način svoj čas izšteti, pa čeprav v podobah nekega drekobrbca, ali gliste, v blatu plazeče se.

 

Verjel bom tistemu, do česar sam dospem! Doslej mi moje ugotavljanje ni vzbudilo osnov, da bi dvomil vanj, kadarkoli sem ga preverjal, vedno je obstalo, marsikdaj tudi ob tistem mojem »žal je tako res«. In črtico na termometru še znam gledati.